THE ROAD LESS TRAVELLED

Danes praznujem rojstni dan. Prav poseben rojstni dan. Skoraj sladkih 16 let praznujem. Na današnji dan pred 15 leti sem se ponovno rodila sama sebi. Vsako leto na današnji dan praznujem življenje, ki mi je bilo dano po možganski kapi. Zelo jasno se spominjam te izkušnje, ki mi je bila dana, nemoči, priklenjenosti na posteljo, nezmožnosti hoje, neubogljivosti telesa in težav s koncentracijo. Spomnim se kako sem se takrat v trenutku, ko sem jasno čutila, da lahko zapustim to telo, odločila, da želim živeti, ne glede na vse kar me čaka. Ob sebi sem imela veliko angelov, takih nevidnih, in tistih, katerih krila so nevidna, pa so mi stali ob strani po svojih najboljših močeh.

Vsako leto na današnji dan sem si rekla: ''Lej, še sem živa, torej zmorem, grem naprej.'' Ko danes razmišljam o svojem življenju, se počutim kot 70 letnica, ki živi v telesu 48 letnice z videzom 38 letnice. Razmišljam o svojih odločitvah, o tem kako bi bilo, če bi se v danih trenutkih odločila drugače. Kako bi živela, če bi si moja duša izbrala druge starše, drugačno nalogo, drugačne preizkušnje, če bi imela druge  prijatelje, drugačne partnerje, drugačen poklic, če bi živela drugje?

Pa veste kaj, spoznala sem, da si ne bi izbrala druge poti, ker je ta moja, ker mi prinaša toliko daril, takih ljubečih in tistih, ki so preoblečena v manj ljubeč in boleč papir. Prinaša mi toliko ljubečih prijateljev, toliko lepega, čeprav na zunaj ne zgleda tako. Hvaležna sem. Pred kratkim mi je prijateljica podarila prečudovito knjigo  z naslovom ČUDEŽI, avtorice Edite Kurent. V njej avtorica iskreno opisuje svojo pot soočanja z rakom, vzpone, padce, upanja, zaupanje, mir, predajo... Bolezen je velika učiteljica, in včasih te le ona lahko nauči nekaterih lekcij.

Zame je njena najtežja lekcija sprejemanje smrti, umrljivosti telesa. Včeraj sem sanjala, da smo se  morali prebivalci pred uničenjem umakniti na neke vrste plovilo, podobno tistemu iz filma 2012. Na tem plovilu smo bili varni, vsaj počutili smo se tako, dokler ni nekdo naredil reže, skozi katero je v plovilo počasi prodiral strupen zrak, ki nas bo pokončal. Vedeli smo, da temu zraku ne moremo preprečiti, da pride do nas, da bomo umrli, pa smo se vseeno obnašali, kot da se to ne bo nikoli zgodilo. Podobno je z našim življenjem. Obnašamo se, kot da bomo večno živeli, gradimo si svoj varen prostor in si zatiskamo oči pred lastno umrljivostjo.  Sama sem si v tej iluziji večnega življenja vedno znova postavljala eno in isto vprašanje: ''Kako naj ozdravim?'' Vedno znova in znova, vse dokler nisem spoznala, da je veliko pomembnejše da se vprašam: ''Kako naj živim? '' Tukaj in sedaj, v miru s seboj.

In spomnim se odgovora prijateljice, ki mi je rekla: '' Živi tako kot dihaš. O dihanju ne razmišljaš, pa vseeno dihaš. In tudi z življenjem je tako, samo živiš ga.''

Razpotje (The Road Not Taken by Robert Frost, 1916)

Stezici dve skoz gozd rumen,

korak ne more po obeh,

popotnik sem in to le en,

le eno v tišini zrem,

v daljavo vije se po tleh.

Po drugi grem bolj zala je,

če boljša je, tega ne vem.

Je bolj zelena, bolj se pne,

čeprav korak ki skoznjo gre,

v obeh pustil bi isto sled.

V tem jutru mirnem ju motrim,

korak ni listja pomendral.

Za drugič prvo obdržim

in v isti sapi...a želim?

A bi se kdaj vrniti znal?

V spominu vidim tiste dni,

samotna pot, ki vanjo zrem:

Nekoč sta v gozdu dve poti

ločili se - in jaz na nji.

In vsa razlika je v tem.

(Prevod: Damir O.)

Luknja v trebuhu

Zadnjih nekaj mesecev je bilo zame zelo naporno obdobje. Predvsem zdravstveno mi je prineslo veliko izzivov. Zaradi dolgotrajnega jemanja zdravila medrola, ki umirja lupus in aspirina imam vneto in stanjšano želodčno sluznico, kar pomeni, da moram pri prehrani zelo paziti, da je še dodatno ne razdražim. Dolgo časa sem potrebovala, da sem ugotovila kakšna prehrana mojemu telesu trenutno sploh ustreza. Na internetu sem našla veliko nasprotujočih si informacij o prehrani, ki je primerna za gastritis, kar me je še bolj zmedlo. Vsakič, ko sem sledila navodilom, ki sem jih nekje na http//:www  prebrala, sem ugotovila, da mi ne ustrezajo.

Vsak od nas je edinstven in tako poseben in zato mora poslušati sebe in svoje telo, ter slediti temu, kaj mu govori. V nekem trenutku, ko me je zelo bolelo in peklo v želodcu, ko nisem več vedela, kaj naj naredim, sem položila roki na trebuh in dopustila, da želodec spregovori. Seveda mi je najprej jasno povedal, da ima dovolj medrola in ostalih tablet, da ne zmore več tako, ker ga bo to pokončalo. Dobila sem odgovor, katero hrano naj jem, predvsem kuhan riž in zelenjavo.

Prav tako sem videla, kako je področje mojega trebuha polno čustvenih ran zaradi neizpolnjenih ljubezni, žalosti zaradi tistih, ki so odšli na oni svet, žalosti zaradi finančne situacije take kot je, žalosti zaradi zdravja, zaradi tega, ker moram spet jesti tablete. Vse te rane sem si res globoko in iskreno dopustila sprejeti.  V trenutku, ko sem jih zares sprejela, je prišel občutek, varnosti, občutek podoben tistemu, ki sem ga občutila le nekajkrat v življenju, ko sem se popolnoma sprostila, občutek mehke, ta nežne, ljubeče energije. Bolečine v želodcu so v hipu popustile. Kljub temu, da še vedno jem zdravila in imam strogo dieto, sem ugotovila, da sem po tej izkušnji precej bolj umirjena.

Seveda sem se zaradi težav z želodcem posvetovala z revmatologinjo, ki mi je svetovala, da bi zdravilo medrol počasi ukinjali in ga nadomestili z drugim zdravilom v obliki injekcije, da zaščitim želodec. Zdravilo, ki ga je predlagala je nizka doza citostatika 1x tedensko.

Pred nekaj dnevi sem prvič prejela to injekcijo. Dan prej sem se sesula v prah in pošteno zjokala ob branju o njenih stranskih učinkih. Zelo me je bilo strah, kako bo moje telo odreagiralo na citostatik. Nekaj ur po prejemu injekcije sem začutila šibkost v telesu, kot da se ta šibkost po krvi širi povsod in me dela nemočno. Hkrati pa mi je bilo dano začutiti, da mi pomaga, da se predam, da se prepustim, da se neham boriti z vsem kar mi pride naproti. Vem, da se težko prepustim, če bi me kdo vprašal, kaj je moja supermoč, bi bilo 'kontrolfrikovstvo' zagotovo ena od njih. Pri teh zdravilih, pa je obramba popustila. Dobila sem občutek, kot da sem dala dovoljenje, da hkrati s tem, ko me zdravilo šibi, popušča tudi moja obramba pred sprejemanje božanskega. Vem, da je to paradoks. V telo ti vbrizgajo kemijo, potem pa začutiš boga v sebi. Počutila sem se bližje tisti Darinki, ki dopušča zdravje, mir, svetlobo, ker se mu zaradi zdravila ne more več upirati.

Spoznala sem, da me to zdravilo uči počivati in ne biti nenehno v akciji. Uči me, da si dopustim počitek.

O tem, kakšne izzive mi bo še prineslo, pa morda v naslednjem blogu...

PRAV POSEBEN DAN

Danes je zame prav poseben dan. Pred 11 leti se je na ta svet odločila priti dušica, ki zaseda velik del mojega srca, moje postelje in mojega življenja nasploh. Je moja velika ljubezen, ki je obogatila moje življenje in ga imam neskončno rada.

Na ta svet je prišel v hlevu, kamor se je zatekla njegova mama. Zanjo in njene mladičke je skrbela moja prijateljica, ki je imela takrat tam svojega konja. Moj tedanji prijatelj, ki je imel kmetijo, si je močno zaželel imeti pasjega mladička, zato sva se odpravila na svoj prvi obisk k tem malim cvilečim bitjem, ki so se stiskali k svoji pasji mami. Seveda takrat sploh pomislila nisem na to, da bo eden izmed njih postal moj pes. Prijatelj je bil nad mladički razočaran, rekel mi je, da tako grdih mladičkov v svojem življenju še ni videl. Res so bili podobni majhnim pujskom. Všeč mu je bila mamica in želel jo je posvojiti. Ker je živel na štajerskem in sem bila jaz tista, ki sem prevzela nalogo, da se s Piko spoprijateljim in jo odpeljem k njemu na kmetijo, sem Piko in njene otročičke večkrat obiskala.

Na enem od obiskov, ko so bili mladički stari 2 meseca, se je šla Pika potepati po svoje. S prijateljico, ki je imela takrat v maneži svojo konjičko, sva jo čakali, da pride, da ji dam priboljšek in se ji tako prikupim. Takrat pa od nekod pride v manežo tudi mali pasji pikec in se nastavi tako, da ga je kobila zadela s kopitom v trebuh. O groza, obe s prijateljico sva mislili da je po njem. Takoj sva se usedli v avto in ga odpeljali na kliniko, na kateri je bila prijateljica takrat zaposlena. Z malim cvilečim kužkom v naročju sem prosila boga in vse angele, da mu pomagajo. Cvilečemu pikcu pa obljubila, da bo moj, če preživi. Ob temeljitih pregledih veterinarjev niso ugotovili nobenih poškodb in že naslednji dan je v moje življenje vstopil moj najboljši prijatelj, moj prvi kuža. Poimenovala sem ga Jack, ker če si jack si frajer in seveda si je to ime pošteno zaslužil, ker je preživel konjsko kopito.

Neskončno hvaležna sem, da sem lahko njegov človek, toliko me je naučil, toliko mi je dal, da težko najdem besede s katerimi bi vse to lahko opisala. Je moj čuvaj, kadar nisem v najboljši koži renči in tako odganja morebitne sovražnike, beri sosede, ki so na hodniku. Ko pozvoni, naglas pove, da prihaja obisk. Naučil me je, da takrat, ko pomivam posodo in sedi ob meni pri kuhinjskem koritu, za pomoč in podporo pri tem napornem delu, dobi priboljšek. Vsekakor pa je zelo družaben in se rad pridruži omizju, še posebej, kadar so na mizi piškoti. S svojim pasjim prijateljem Nodijem zelo rad raziskuje okolico, velikokrat kaj ulovi (kos kruha, košček salame ali kakšen drug zelo dišeč pridelek) in glasno nažene stran vse druge mimoidoče pse. Velikokrat moje fizične težave vzame nase in dovoli, da namesto mene, boli želodec njega.  Dolgo sem potrebovala, da sem to ugotovila in mu hvaležno povedala, da mu tega ni treba več početi.

Hvaležna sem mu za vsak trenutek, ko sva skupaj. Brez njega bi bilo moje življenje precej bolj pusto in verjetno nikoli ne bi spoznala toliko ljudi,  med katerimi so nekateri postali moji zelo dobri prijatelji. Je moj največji učitelj brezpogojne ljubezni in sprejemanja in želim si, da bo najino skupno druženje še dolgo trajalo.

Vse najboljše, moj dragi Jack.

A gift of wings

Včasih se znajdem v situaciji, ko me zavrnitve drugih, njihov NE, prizadenejo. Takrat se začnem počutiti kar malo krivo, neustrezno in ne dovolj dobro. Potem se začnem spraševati, kaj sem naredila narobe, da se nekdo noče družiti z menoj, kaj vse moram še spremeniti, da bom dovolj dobra za dotično osebo? In v prizadevanju, da postanem 'dovolj dobra in ustrezna', se skoraj razcefram.

Neskončno hvaležna sem za modrosti kundalini joge, ki mi pomaga, da takšna toksična čustvena stanja premigam in prediham. V tem posebnem stanju sproščenosti, ko sem ter tja, kot darilo, dobim tudi kakšen uvid, sem ugotovila, da odločitve drugih ljudi niso povezane z mano. Njihove odločitve so zaradi njih samih. In zaradi njihovih odločitev, ni potrebno, da  smo prizadeti, da se počutimo, da smo slabi, da nismo vredni. Kajti mi smo taki kot smo, in karkoli se kdo drug odloči, se odloči zaradi sebe in ne zaradi nas.  V bistvu je gledanje na to, da se stvari dogajajo samo zaradi nas, zelo  sebično. Pravzaprav ima vsak človek svoj 'sebični' pogled na svet. Vsak od nas je središče svojega vesolja, v katerem so vsi drugi samo planeti in sateliti, ki krožijo okoli te osebe. In obstaja toliko različnih vesolj, kolikor je ljudi na svetu.

Zadnjič sem, v enem od sproščanj po jogi, zagledala podobo same sebe, kako se bičam po ledvicah. Zdelo se je, kot da ta podoba pripada neki davni preteklosti, v kateri sem se bičala, ker sem se krivila, zato, ker nisem ustrezala, zadovoljila potreb, kriterijev drugih. Ko sem se tej podobi malo bolj posvetila, sem ugotovila, da izhaja iz stare patriarhalne družbe, v kateri so bile ženske popolnoma podrejene moškim. Kadarkoli ženska ni ravnala tako, kot si je zamislil moški, je bila kaznovana, prikrajšana…  Spoznala sem, da moj trud, da želim ugajati,  biti všečna, narediti vse za druge, izhaja iz nezavednega vzorca, da je moška energija tista, ki je glavna in se ji ženska podreja. Še posebej, kadar gre za osebe nasprotnega spola. In da, kadarkoli zavrnitev s strani drugih boli, boli zaradi tega zapisa, ki ga nosim v sebi. In vidim, kako ne glede na to, da zavestno ne mislim o tem tako in se trudim ne delovati tako, vseeno ta vzorec, ta zapis, še vedno globoko živi v meni.  Energijske vzorce svojih  prednikov nosimo v sebi. Zavedam se, da kot ženska, v sebi nosim načine življenja svojih babic, pra babic, pra pra babic…, ki so se podrejale moškim in garale do svoje smrti.  In zagotovo je vzorec podrejanja in garanja, tega, da se ne znamo ustaviti, globoko prisoten tudi v kolektivnem nezavednem. Spoznala sem, kako pomembno je, da ta vzorec sprejmem in ga preobrazim. Ko sem ozavestila to spoznanje, je napetost v ledvicah popustila.

V silnem strmenju, da bi delovala tako, kot deluje moška energija, (nenehno delovanje, tekmovalnost in usmerjenost k dosežkom), sem se izčrpala. Ženska narava je, da se ustavi, da začuti, da diha, da živi, sprejema in ne, da vedno in samo deluje. Začutila sem koliko naravnave na 'go go go', neke nenehne akcije, potrjevanja, je v meni. Kako me to žene, kako se dejansko težko umirim in prosila sem, da začutim tisto, kar je v meni ženskega.

Prav na dan, ko bi imela moja pokojna mami rojstni dan, stara bi bila 79 let, sem od nje dobila prelepo darilo. Začutila sem vso njeno nežnost, milino, občutljivost, ženstvenost, skrbnost,  in neizmerno ljubezen. Začutila sem, kako  mi vse to predaja, kot  darilo za njen rojstni dan. In zato sem neskončno hvaležna. To darilo je tisto, ki sem ga vedno iskala in ga zdaj čutim globoko v sebi in se vsak trenutek vedno znova odločam, da je to tisto, kar želim negovati in živeti. Hvala ti, draga mami.

ZA NOSOM

Ker sem po svoji duši in po nosu že odkar pomnim aromaterapevtka, lahko trdim, da je moj nos moj kompas v življenju. Ljudi, stvari, hrano, zrak, karkoli je okoli mene, voham, mi diši ali pa ne. Ponavadi spoznavamo ljudi predvsem preko tega, kar lahko vidimo, ne zavedamo pa se,  kako pomemben je v našem življenju vonj. Iskreno priznam, da sem sama narejena na nos. V svojega prvega fanta sem se zaljubila zato, ker mi je tako lepo dišal.

Neskončno sem hvaležna svoji prvi učiteljici aroamterapije Annick, ki me je naučila, kako vonj začutiti, kaj ti naredi v telesu, katere spomine prikliče. Naučila me je intuitivno začutiti katero je pravo olje v nekem trenutku zame ali drugega. Kadarkoli sem jo vprašala za nasvet, katera olja priporoča, se je njen odgovor vedno glasil:''Zaupaj svoji intuiciji.'' Thomas Von Rottenburg, moj drugi učitelj aromaterapije, mi je pomagal, da sem se naučila še globlje začutiti aspekte olj.

Vsako eterično olje, vsak vonj, s katerim se srečamo, ima za nas neko sporočilo. Lahko nam diši, smrdi ali pa je nevtralno. Nek vonj lahko v nas prebudi močna čustva. Lahko zaradi tega, ker smo v preteklosti ob prisotnosti te vonjave doživeli nekaj čustvenega. Eterična olja so živa, vsako olje nam odpira določen aspekt nas samih, lahko odpre strahove, ljubezen, višjo zavest, karkoli. Pred kratkim sem  od prijateljice dobila kanček zelo posebnega olja, za katerega sem prvič slišala. Imenuje se hazunta. Menda je to nek grmič, z belimi cvetovi. V to olje sem se takoj zaljubila. Ko sem ga vohala, je v meni prebujal silno nežnost, mehkobo, neko radost in hkrati sem začutila, da mi odpira zavedanje tiste prave sebe, ko na trenutke zlezem spet v kakšen svoj vzorček, film in potem povoham to olje in spet začutim, zakaj sem tukaj, kaj je moja pot in namen. Začutim radost in svetlobo duše, ki je nad vsem tem dogajanjem v trenutku. Ki je nad strahovi, nad žalostjo, nad srečo, ampak je ena taka radost, ki je vedno prisotna. Radost sprejemanja novega, radost, ko se nam odpirajo nova obzorja. Želim si, da bi z vami lahko takole, preko bloga delila ta vonj. Res je lep in če boste imeli kdajkoli priložnost, vam priporočam, da ga povohate in začutite kakšno sporočilo ima za vas. Meni prinaša radost, mir, zavedanje tega kdo sem v resnici, preko omejitev tega telesa, čustev in misli.

Zakaj danes sploh pišem o vonju in eteričnih oljih? Zato, ker menim, da takrat, ko se z njimi iskreno, iz srca povežemo in jim damo priložnost, da nam povedo svojo zgodbo, postanejo naš najboljši prijatelj, učitelj in zdravilec.

DARILO SPREJEMANJA

Razmišljam o tem, kako pomembno je razumeti in sprejeti življenje kot celoto. Celoto moči in nemoči. V  življenju vedno okušamo oba pola, in oba pola, moč in nemoč sta del celote. Nekateri od nas smo blagoslovljeni z boleznijo in lahko naredimo vse, kar je možno, pa vendarle bolezen, oz njeni zametki ostanejo. 

Pred kratkim sem dobila revmatološke izvide, iz katerih je razvidno, da za ohranjanje kvalitete mojega življenja, brez zdravil v tem trenutku žal ne gre. Seveda mi ni bilo lahko sprejeti tega dejstva. Vendar pa sem spoznala, da lahko na dano situacijo gledam kot na poraz ali pa se odločim drugače. Odločila sem se za hvaležnost za izkušnjo, kako je, kadar telo ne zmore samo in zato potrebuje zdravila. Mislim, da prvič v življenju res čutim hvaležnost, da obstajajo zdravila,  čeprav sem zaprisežena zagovornica naravnega zdravljenja. 

Spoznavam kako sta sprejemanje in hvaležnost moč ljubezni, ki ustvarja čudeže. Šele takrat, ko nam neko težavo uspe sprejeti, namesto da pademo v strah pred njo, lahko sprejmemo svojo moč.

Takrat lahko začutimo neskončno milost ljubezni, lahko začutimo sebe kot ljubeče bitje, ki se zaveda vseh svojih aspektov in tudi tega, da jih je v tem življenju tukaj zdaj pomembno izkušati.

ZGODBA O DVEH VOLKOVIH

Zadnjič me je prijatelj, ki je bral moj blog vprašal, zakaj vedno pišem o travmatičnih stvareh v svojem življenju? Pa zakaj vedno pišem samo o očetu in o slabih rečeh, ki sem jih doživela ob njem? Zakaj nikoli ne pišem o mami, za katero se zdi, kot da v mojem življenju sploh ni bila prisotna? Odgovorila sem mu: ''Poglej, z mamo sva imeli lep odnos, vedno je z mano, tudi sedaj, ko je na drugi strani mavrice. V meni živi preko ročnih del. Moja mama je bila šivilja, spretna v ročnih delih.  Preko nizanja perlic, preko tega, ko kaj zašijem, takrat je na nek poseben način vedno z menoj. Velikokrat se spomnim nanjo, vendar tega ne omenjam. Pa mi je rekel takole: ''Zakaj se potem vedno omenjaš samo tiste slabe stvari, zakaj ne omenjaš tistih lepih, ki te hranijo, ki ti dajo energijo za naprej?'' Na nek način je imel prav. S tem, ko omenjam samo slabo, temu dajem moč, čeprav se mi je v življenju zgodilo veliko lepega.

Ko sem v času luninega mrka meditirala in zrla v luno in njen mrk, sem zelo jasno začutila, kako vedno SMO. Smo prisotni. Tudi ko luno prekrije senca, še vedno obstaja. In tudi v trenutkih, ko naše življenje postane zasenčeno, to ni naša prava narava, je le senca, ki pride in gre. In tako kot spet zasije luna, spet zasijemo tudi mi.

 V življenju se nam zgodijo lepe in manj lepe stvari. Naša odločitev pa je, na katere se bomo navezali in ali znamo tiste, ki nam ne služijo več in ki nam škodujejo, spustiti in odpustiti. Ko sem zrla v luno, osenčeno zaradi sonca, luno, ki je simbol našega čustvovanja in intuicije me prešine, poglej, življenje je vedno sestavljeno iz vsega. Iz očeta sonca, matere lune. Vsak prinese v družino svoje in vsak ti kot otroku in kot odraslemu da tisto največ, kar ti lahko da. Samo od tebe je odvisno, katerih trenutkov se boš spominjala in katere boš odpustila.

In zreč v luno, sem se zavestno odločila, da spuščam in odpuščam stare travme in se  spominjam in osredotočam na tiste lepe in svetle trenutke v svojem življenju.

DVA VOLKA

Nekega večera je dedek iz plemena Cherokee svojemu vnučku povedal zgodbo o bitki, ki se odvija v ljudeh.Rekel je «Moj Sin, v vsakem od nas se bojujeta dva volkova. Eden od njiju je zloben, predstavlja jezo, zavist, ljubosumje, obžalovanje, pohlep, aroganco, samoobžalovanje, krivdo, občutke manjvrednosti, laži, lažen ponos, superiornost in ego.Drugi je dober, je radost, mir, ljubezen, upanje,, ponižnost, prijaznost, empatija, dobrodušnost, resnica, sočutje in zaupanje.«Vnuček si je vzel čas za razmislek nato pa vprašal dedka: »Kateri volk pa zmaga?«Stari Cherokee preprosto odvrne: »Tisti, ki ga hraniš.«

Holy Smoke, I am Out of my box

Pravijo, da če hočemo v življenju kaj spremeniti, potem moramo tudi nekaj narediti drugače kot običajno. Nikoli ne bom pozabila lekcije duhovnega učitelja Damirja Modrića, ko je na eni svoji delavnic zelo slikovito prikazal zgoraj omenjeno ravnanje. Rekel je takole: ''Predstavljajte si, da stojite vedno na istem mestu, pa pride mimo nekdo, ki ravno takrat zamahne z roko in vas po nesreči udari, ker ste stali tam. Ko se to ponovi prvič, lahko rečete, da gre za naključje. Kako pa bi imenovali to, ko iz dneva v dan vedno znova stojite na tem istem mestu in ta oseba vsakič, ravno tam, zamahne z roko in vas udari vi pa se ne umaknete, ker ste navajeni ob tem času stati tam? Neumnost? Koliko stvari počnemo iz navade, čeprav je ta navada za nas boleča?

Seveda je prav, da negujemo koristne navade, ter tako postopoma spremenimo svoje življenje na bolje, včasih pa je za spremembo na bolje potrebno narediti nekaj popolnoma drugačnega, nenavadnega, nekaj, česar ne bi naredili nikoli.

Tudi sama sem pred kratim naredila nekaj, za kar sem do sedaj trdila, da ne bom nikoli počela, ker to ni in nikoli ne bo zame. K meni na obisk je prišla moja prijateljica, šamanka. Ker se nisem počutila dobro, sta ona in njen partner začutila, da bi mi verjetno pomagal obred, v katerem se človeka predimi, prekadi s tobakom. Res sem bila v slabi koži, in bi pristala na karkoli, samo, da bi mi  pomagalo. Prijateljica je s seboj prinesla prav poseben tobak iz Peruja, ki je bil zavit v bel cigaretni papir. Po uvodnem delu obreda, je prižgala cigareto in začela puhati dim okoli mene. Imela sem veliko pomislekov glede vonja tobaka, kajti vonj cigaretnega dima je imel v mojem življenju vedno etiketo 'HUD SMRAD, zapri nos, odpri okno in se čimprej umakni iz prostora'. Vseeno pa, ker prijateljici res zaupam, sem se odločila, da dopustim, da tobak, njegov dim in vonj naredita, kar je potrebno. Prijateljica me je  s cigaretnim dimom temeljito prečistila, in neverjetno, dim mi ni smrdel. Počutila sem se bolj prisotno, prizemljeno, napolnjeno z energijo. Potem sem se še sama poskusila očistiti z dimom. Ni mi šlo, ker nisem vedela, kaj naj naredim, da iz tobaka zvitega v cigaret izvabim dim. Dvakrat sem nekaj pihnila in nič. Vseeno, v pihanje in puhanje sem dala namen in tudi to nekaj šteje. Po končanem obredu, mi prijateljica reče, da mi pusti cigareto s tobakom, da se bom lahko tudi sama prekadila, ko bom želela.

Potem se posloviva, objameva, in v objemu začutim, kaj mi je naredila tista cigareta, tisti tobak, tisti dim. Začutila sem sebe kot najstnico, ko sem si drznila eksperimentirati. Wau, to je bil res mogočen občutek pristnosti SEBE. Ne glede na vse kaj drugi rečejo ali ne, v tistem trenutku sem bila jaz spet jaz. Seveda sem naslednji dan spet vzela v roke cigareto, jo prižgala in občutek se je spet pojavil. Začutila sem mogočno povezavo s svojim pravim jazom, res nenavadno.

Naslednji dan obred omenim drugi prijateljici, terapevtki in ji povem, kako nenavadno se mi zdi, da mi ta cigaretni dim diši. Pa me vpraša:  ''Ti, a je tvoj oče kadil?''. In rečem. ''Ja, je.'' Pa pravi ona: ''Vidiš, ta tobak ti pomaga, da končno sprejmeš svojega očeta, ki si ga vse do sedaj odklanjala.'' Resnično, vsakič sem potem, ko sem puhnila tisti dim v svojo auro in vse čakre, sem s tako radostjo odpuščala očetu vse, za kar sem mislila, da je kriv in moram reči, res je pomagalo. Tako sem spoznala, da je dobro včasih narediti nekaj, kar je popolnoma izven vseh naših navad, načel, kar nam smrdi, zato, da se premaknemo in gremo naprej.

In ne, nisem postala kadilka, sem pa postala hvaležna rastlini tobaka za njeno modrost in moč preobrazbe.

Spoznala sem, kako pomembno je vsak dan, ali pa vsaj 1x na teden narediti nekaj, da stopimo ven iz svoje rutine, iz svojega običajnega delovanja iz cone udobja. Koliko stvari počnemo v življenju samo zato, ker smo tako navajeni in pri tem pozabljamo, da obstaja še toliko drugih načinov. Vsak dan lahko naredimo nekaj v svojem življenju drugače, npr. da gremo na sprehod po poti, po kateri nikoli ne hodimo, olupimo jabolko na drugačen način, parkiramo na drugem parkirnem mestu, pri kuhanju uporabimo novo začimbo, nekoga pozdravimo drugače, kot smo ga do sedaj.... Lahko naredimo nekaj, kar si že dolgo želimo, pa nas je strah, npr, imamo slikarski talent, pa zato, ker so nam nekoč rekli, da ne znamo risati, nismo nikoli več poskusili in smo ta dar zatrli v sebi. Morda lahko ponovno poskusimo vzeti čopič v roke in se samo igramo z barvami, zato, da se spomnimo, kako je biti svoboden in delovati iz naše kreativnosti.

Kaj lahko danes naredim zase drugače, kot sem to počela doslej, da se premaknem iz svoje cone udobja? Kaj je danes moj tobak, ki mi pomaga, da pokukam ven iz svoje varne škatle?

PUSTIMO SE ZAPELJATI

Ta teden sem se ukvarjala z mislijo,  ali je nekdo, ki je visoko duhovno razvit, vedno popolnoma zdrav. In potem sem se ujela v občutku krivde, da zato, ker nisem zdrava, nisem dovolj duhovno napredovala. In se spraševala ali je to res, ali pa sem se ponovno zakvačkala v nek vzorec, ki mi v življenju ne služi ravno najbolje?

Spomnila sem se na svoje prvo potovanje v Indijo (l. 2007), v Putaparti, k Sai Babi. Pojma nisem imela, kaj me tam čaka. Moja prijateljica, ki je v Putapartiju že bila, nas je poučila o urniku v ašramu. Sestavni del tega urnika in osrednji dogodek v dnevu je bil daršan, kar bi v slovenščino lahko prevedla kot videnje svete osebe. Daršan je potekal v glavnem templju v ašramu, kjer se je trlo ljudi. Sedele smo na po turško na tleh, okoli nas je bilo veliko ljudi z vsega sveta, največ seveda Indijk. Velik izziv zame, ki sem bila prvič v Indiji in sem zelo navezana na svoj osebni prostor. Sedela sem na tleh, poskušala meditirati, ampak nisem se mogla sprostiti, v vsej tisti gneči. Komaj sem čakala, kdaj bo prišel Sai Baba, o katerem sem že toliko slišala in sem ga močno čutila v srcu. Po 45 minutah sedenja, sem imela vsega dovolj in sem se odločila, da grem ven iz templja (briga me Sai Baba, briga me vse, jaz ne morem več sedeti tukaj, dovolj imam...).  Odidem proti izhodu in zaslišim, kako mi ena od prostovoljk, ki so pomagale v templju, reče: »Where are you going, wait, wait, Baba is coming«. V tistem trenutku nastane popolna tišina, in zagledam, kako v vozičku pripeljejo Sai Babo. Ko sem videla to milo, nežno, krhko bitje, ki je sedelo v vozičku in izžarevalo čisto ljubezen, vsem nam, ki smo se tam gnetli, sem padla v jok. Neskončno lep občutek nemoči telesa in ljubezni duha se me je močno dotaknil, še posebej zato, ker sem tudi sama 4 mesece po kapi preživela v invalidskem vozičku. Spomnila sem se svojih občutkov nemoči po kapi, ko sem želela hoditi, pa sem bila fizično prešibka in so me ravno tako, kot Sai Babo, vozili v invalidskem vozičku. Spomnila sem se občutkov manjvrednosti, prejokanih trenutkov, ker nisem zmogla hoditi. In potem zagledam Boga, ki je prav tako v vozičku. Zjokala sem se od sreče, ker sem začutila, koliko ljubezni je bilo v tej moji izkušnji kapi, v izkušnji, da so me vozili na vozičku, in koliko milosti in ljubezni je v tem, da lahko  sem lahko izkušala svojo nemoč in seveda tudi moč. In zdaj vem, da je to, da se krivimo, če nismo zdravi, ali ker nismo dovolj duhovni, popolnoma nesmiselno. Vsak od nas se znajde v situaciji, ko se počuti, kot da je na vozičku, se počuti nemočnega, nezmožnega narediti naslednji korak. In takrat je velika modrost, da dopustimo, da Bog, Življenje samo, zapelje naš voziček.

»Your distance from the Divinity is the same as your distance from yourself, »

Sri Satya Sai Baba

ŽIVLJENJU REČEM, JA

Živjo, z vami bi rada delila svoje popotovanje v timeline healingu.  Timeline healing oz po slovensko zdravljenje po časovnici, je metoda s pomočjo katere se s pomočjo vizualizacije vrnemo v čas pred travmo, ki smo jo doživeli in njene posledice omilimo oz ozdravimo, ter še mnogo več.  V enem od popotovanj sem dala namero, da želim odkriti vzrok, zakaj me bolijo ledvica, zakaj sem brez energije, zakaj me je strah in zaceliti rano. Srečala sem tisti del sebe, ki ves čas ponavlja, nisem vredna, nisem vredna, nisem vredna… in čepi v tem. In potem sem vprašala, zakaj in od kod ta občutek? In videla sem, da se že celo življenje trudim biti vredna, ugoditi svojemu očetu da me bo imel rad. Moj oče, bog mu daj mirno spanje na drugi strani mavrice, je bil alkoholik. Nikoli ni znal ravnat z mano. In jaz, tista uboga punčka sem se vedno trudila, da bom ok, da on pač ne bo tako agresiven, da ne bo zganjal »kažina«, in  v bistvu vedno me ga je bilo strah. In ta dva občutka sta se mi zelo globoko zakoreninila v ledvice. Ugotovila sem, sledeče, da to, da sem se jaz tako počutila, sploh ni bilo povezano z mano. Da sem vredna ter da je bil oče tisti, ki ni znal čutiti sebe in svojega občutka lastne vrednosti in zato je tisto, kar je pač imel, vse svoje zgodbe in težave prenašal v familijo, jih projeciral. In da to, kar je njegovo, na nek način sploh ni povezano z mano in da se ne rabim več zaradi tega, kar se je zgodilo v otroštvu počutiti manjvredno. In potem sem šla čez vse situacije kdaj sem se počutila, da nisem dovolj dobra in da se moram potruditi, da bom ok. Strah me je bilo da me osebe ne bodo imele rade, da me ne bodo vzljubile, če ne bom dala maksimuma od sebe. Videla sem, kako sem ravnala v svojih partnerstvih in vzela to energijo, ki sem jo dajala drugim, nazaj k sebi. Videla sem, kako sem ravnala v svoji službi, kako sem se trudila, kot profesorica biti dobra, vsem ustreči v vsem in seveda je šlo to na moj račun. Tudi v prijateljstvih, enako, kako sem se trudila biti ok za prijatelje. NO MORE. Ja, narediš, ampak narediš stvar iz svoje pristnosti. Kako pomembno je vzeti svojo moč, svojo energijo nazaj in biti pristen v tem kar si. In pomembna je še ena odločitev, da se odločiš za življenje, da se odločiš, da spremeniš,da zamenjaš stol, na katerem si sedel do sedaj, za drugega, za nov pogled, da se odločiš, da začneš živeti drugače, ne iz strahu in ne iz občutka nisem vredna, ampak polna sem sebe svoje pristnosti, iskrenosti, ljubezni do sebe. Ja hvaležna sem za to življenje.

In v tem svojem popotovanju sem videla tudi,kako se kot otrok nisem znašla, kako je en del mene hotel kar umreti. Vedno sem imela težave z ledvicami, vnetje ledvičnih čašic, že kot otrok sem preživela veliko časa v bolnici. In potem sem videla, kako sem zdaj ujeta v podobno situacijo, kako se  trudim glede financ, zdravja in vsega ostalega, kakšni občutki nemoči so še vedno prisotni: grozno mi je, nimam dovolj denarja, kako naj sploh preživim. In tukaj sem naredila preobrat, da sem se, ne vem katerič že, tudi po kapi sem se, odločila za življenje, polno in pristno v vsemu kar mi prinese. Ja, življenju rečem ja. Vsakič znova, sproti, v vsakem trenutku ŽIVJENJU REČEM JA.

Živjo, tokrat bi rada povedala nekaj o sebi. Ko sem bila še mlada, sem bila vesela in razigrana, in potem sem nekje v mojem 25 letu začela slabo počutiti. Nisem dobro vedela zakaj. Bila sem zelo utrujena in potem so mi leta 1998 odkrili, da imam lupus. Lupus ni ena prav zelo fajn stvar. Ko so mi postavili to diagnozo, sem bila vesela, da nimam aidsa ali hepatitisa. Sploh nisem vedela, kaj lupus je in kaj bo to pomenilo za moje nadaljnje življenje. Lupus je avtoimuna bolezen, ki lahko prizadene katerikoli organ oz del telesa. Pri meni je najprej prizadel ledvica. nato pa me je  zaradi njega doletela še možganska kap.  Po njej se je moje življenje temeljito spremenilo. pri 34 letih sem postala upokojena učiteljica psihologije. Ni bilo lahko, veliko stvari takrat nisem razumela. Zdaj jih morda razumem drugače, ali pa tudi ne. Najtežje je bilo in še vedno je, sprijazniti se z omejeno zalogo energije, ki mi je dana. S tem, da ne zmorem več toliko, kot prej, da moram modro razpolagati z energijo. ki jo imam in da mogoče nikoli več ne bom mogla početi stvari, ki sem jih včasih rada počela.

Vseeno pa sem lahko srečna, da imam ob sebi toliko dobrih prijateljev, ki mi stojijo ob strani takrat, ko ne zmorem in mislim, da je konec mojega sveta in bi najrajši življenju rekla, naj se gre soliti.

Trenutno sem v taki 'solit se pejt življenje' koži in z vami želim podeliti spodnje razmišljanje.

 Razmišljam, kako težko je v današnjem svetu sprejeti svojo nebogljenost, svoje nemoči, to kar si včasih lahko počel, pa zdaj ne moreš več. Kako včasih zbolimo samo zato, ker se skušamo nenehno prilagajati nekomu drugemu, biti boljši, ustrezati, odgovarjati, in kako hitro ob tem pozabimo nase in mislimo, da je to, da se trudimo za druge, naša prava resničnost, a vendarle, a je res? Kako pomembno je ostati zvest sam sebi vsemu kar si, v tej svoji bolezni, jo sprejeti, v tej svoji nemoči, v svoji lepoti in izžarevati to, ne glede na to, kaj drugi pravijo? Mislila sem, da sem tista, ki nikoli ne upošteva mnenja drugih, ki ji je vseeno, kaj drugi govorijo o njej, ampak zdaj vidim, kako presneto mi je to pomembno. Kako se skorajda razčetverim, za to, da ugajam, da sem nekomu všeč in potem pozabim, na tisto moje pravo darilo, ki je v meni, tisto, kar pa jaz lahko dam iz svoje pristnosti in ne iz tega, kar drugi pričakujejo od mene oziroma kar jaz mislim, da drugi pričakujejo od mene. Danes sem prebrala en stavek, kjer je napisano takole: ''Najtežje se je boriti proti tistemu patriarhatu, ki ga ustvarimo sami.'' Pa še kako res je. Kam vse se silimo, potiskamo, gremo preko sebe, ne čutimo telesa, čustev. Vse v nas kriči, da naj se ustavimo, pa se ne, gremo preko. Kako se znamo maltretirati s to izmaličeno moško energijo, ki podira vse, da pride do nekega cilja, brez občutka zase in za druge.

In moje vprašanje je, kaj lahko zdaj v tem trenutku naredim zato, da sem pristna, taka kot sem?

It took me more than 2 months to finish this embroidery bracelet. I always find it interesting how with every piece of jewelry I made, I personally go through a very profound process within myself. With this one, the process took me very deep into my wounds, connected with fear of death and dying and helped me realize, that I AM responsible only for myself, for what I create in my world and that the role of victim is not the option any more. The bracelet helps to remind us about strength, grounding and feelings of security and trust into our everlasting Presence. Death is only illusion, creation is a play, we can create out of fear or out of joy, the decision is ours.
The bracelet is available for the one who dares to wear it.