Ta teden sem se ukvarjala z mislijo, ali je nekdo, ki je visoko duhovno razvit, vedno
popolnoma zdrav. In potem sem se ujela v občutku krivde, da zato, ker nisem
zdrava, nisem dovolj duhovno napredovala. In se spraševala ali je to res, ali
pa sem se ponovno zakvačkala v nek vzorec, ki mi v življenju ne služi ravno
najbolje?
Spomnila sem se na svoje prvo potovanje v Indijo (l.
2007), v Putaparti, k Sai Babi. Pojma nisem imela, kaj me tam čaka. Moja
prijateljica, ki je v Putapartiju že bila, nas je poučila o urniku v ašramu. Sestavni
del tega urnika in osrednji dogodek v dnevu je bil daršan, kar bi v slovenščino
lahko prevedla kot videnje svete osebe. Daršan je potekal v glavnem templju v
ašramu, kjer se je trlo ljudi. Sedele smo na po turško na tleh, okoli nas je
bilo veliko ljudi z vsega sveta, največ seveda Indijk. Velik izziv zame, ki sem
bila prvič v Indiji in sem zelo navezana na svoj osebni prostor. Sedela sem na
tleh, poskušala meditirati, ampak nisem se mogla sprostiti, v vsej tisti gneči.
Komaj sem čakala, kdaj bo prišel Sai Baba, o katerem sem že toliko slišala in sem
ga močno čutila v srcu. Po 45 minutah sedenja, sem imela vsega dovolj in sem se
odločila, da grem ven iz templja (briga me Sai Baba, briga me vse, jaz ne morem
več sedeti tukaj, dovolj imam...). Odidem
proti izhodu in zaslišim, kako mi ena od prostovoljk, ki so pomagale v templju,
reče: »Where are you going, wait, wait, Baba is coming«. V tistem trenutku
nastane popolna tišina, in zagledam, kako v vozičku pripeljejo Sai Babo. Ko
sem videla to milo, nežno, krhko bitje, ki je sedelo v vozičku in izžarevalo čisto ljubezen, vsem
nam, ki smo se tam gnetli, sem padla v jok. Neskončno lep občutek nemoči telesa
in ljubezni duha se me je močno dotaknil, še posebej zato, ker sem tudi sama 4
mesece po kapi preživela v invalidskem vozičku. Spomnila sem se svojih
občutkov nemoči po kapi, ko sem želela hoditi, pa sem bila fizično prešibka in
so me ravno tako, kot Sai Babo, vozili v invalidskem vozičku. Spomnila sem se
občutkov manjvrednosti, prejokanih trenutkov, ker nisem zmogla hoditi. In potem
zagledam Boga, ki je prav tako v vozičku. Zjokala sem se od sreče, ker sem
začutila, koliko ljubezni je bilo v tej moji izkušnji kapi, v izkušnji, da so
me vozili na vozičku, in koliko milosti in ljubezni je v tem, da lahko sem lahko izkušala svojo nemoč in seveda tudi
moč. In zdaj vem, da je to, da se krivimo, če nismo zdravi, ali ker nismo
dovolj duhovni, popolnoma nesmiselno. Vsak od nas se znajde v situaciji, ko se
počuti, kot da je na vozičku, se počuti nemočnega, nezmožnega narediti
naslednji korak. In takrat je velika modrost, da dopustimo, da Bog, Življenje
samo, zapelje naš voziček.
»Your distance from the Divinity
is the same as your
distance from yourself,
Sri Satya Sai Baba
Ni komentarjev:
Objavite komentar