Včasih se znajdem v situaciji, ko me zavrnitve drugih, njihov
NE, prizadenejo. Takrat se začnem počutiti kar malo krivo, neustrezno in ne
dovolj dobro. Potem se začnem spraševati, kaj sem naredila narobe, da se nekdo
noče družiti z menoj, kaj vse moram še spremeniti, da bom dovolj dobra za
dotično osebo? In v prizadevanju, da postanem 'dovolj dobra in ustrezna', se
skoraj razcefram.
Neskončno hvaležna sem za modrosti kundalini joge, ki mi
pomaga, da takšna toksična čustvena stanja premigam in prediham. V tem posebnem
stanju sproščenosti, ko sem ter tja, kot darilo, dobim tudi kakšen uvid, sem ugotovila,
da odločitve drugih ljudi niso povezane z mano. Njihove odločitve so zaradi
njih samih. In zaradi njihovih odločitev, ni potrebno, da smo prizadeti, da se počutimo, da smo slabi,
da nismo vredni. Kajti mi smo taki kot smo, in karkoli se kdo drug odloči, se
odloči zaradi sebe in ne zaradi nas. V
bistvu je gledanje na to, da se stvari dogajajo samo zaradi nas, zelo sebično. Pravzaprav ima vsak človek svoj 'sebični'
pogled na svet. Vsak od nas je središče svojega vesolja, v katerem so vsi drugi
samo planeti in sateliti, ki krožijo okoli te osebe. In obstaja toliko
različnih vesolj, kolikor je ljudi na svetu.
Zadnjič sem, v enem od sproščanj po jogi, zagledala podobo
same sebe, kako se bičam po ledvicah. Zdelo se je, kot da ta podoba pripada
neki davni preteklosti, v kateri sem se bičala, ker sem se krivila, zato, ker
nisem ustrezala, zadovoljila potreb, kriterijev drugih. Ko sem se tej podobi
malo bolj posvetila, sem ugotovila, da izhaja iz stare patriarhalne družbe, v
kateri so bile ženske popolnoma podrejene moškim. Kadarkoli ženska ni ravnala
tako, kot si je zamislil moški, je bila kaznovana, prikrajšana… Spoznala sem, da moj trud, da želim ugajati, biti všečna, narediti vse za druge, izhaja iz nezavednega
vzorca, da je moška energija tista, ki je glavna in se ji ženska podreja. Še
posebej, kadar gre za osebe nasprotnega spola. In da, kadarkoli zavrnitev s strani
drugih boli, boli zaradi tega zapisa, ki ga nosim v sebi. In vidim, kako ne glede
na to, da zavestno ne mislim o tem tako in se trudim ne delovati tako, vseeno
ta vzorec, ta zapis, še vedno globoko živi v meni. Energijske vzorce svojih prednikov nosimo v sebi. Zavedam se, da kot
ženska, v sebi nosim načine življenja svojih babic, pra babic, pra pra babic…,
ki so se podrejale moškim in garale do svoje smrti. In zagotovo je vzorec podrejanja in garanja, tega,
da se ne znamo ustaviti, globoko prisoten tudi v kolektivnem nezavednem. Spoznala
sem, kako pomembno je, da ta vzorec sprejmem in ga preobrazim. Ko sem
ozavestila to spoznanje, je napetost v ledvicah popustila.
V silnem strmenju, da bi delovala tako, kot deluje moška
energija, (nenehno delovanje, tekmovalnost in usmerjenost k dosežkom), sem se
izčrpala. Ženska narava je, da se ustavi, da začuti, da diha, da živi, sprejema
in ne, da vedno in samo deluje. Začutila sem koliko naravnave na 'go go go',
neke nenehne akcije, potrjevanja, je v meni. Kako me to žene, kako se dejansko
težko umirim in prosila sem, da začutim tisto, kar je v meni ženskega.
Prav na dan, ko bi imela moja pokojna mami rojstni dan, stara
bi bila 79 let, sem od nje dobila prelepo darilo. Začutila sem vso njeno
nežnost, milino, občutljivost, ženstvenost, skrbnost, in neizmerno ljubezen. Začutila sem,
kako mi vse to predaja, kot darilo za njen rojstni dan. In zato sem
neskončno hvaležna. To darilo je tisto, ki sem ga vedno iskala in ga zdaj čutim
globoko v sebi in se vsak trenutek vedno znova odločam, da je to tisto, kar
želim negovati in živeti. Hvala ti, draga mami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar