Živjo, tokrat bi rada povedala nekaj o sebi. Ko sem bila še mlada, sem bila vesela in razigrana, in potem sem nekje v mojem 25 letu začela slabo počutiti. Nisem dobro vedela zakaj. Bila sem zelo utrujena in potem so mi leta 1998 odkrili, da imam lupus. Lupus ni ena prav zelo fajn stvar. Ko so mi postavili to diagnozo, sem bila vesela, da nimam aidsa ali hepatitisa. Sploh nisem vedela, kaj lupus je in kaj bo to pomenilo za moje nadaljnje življenje. Lupus je avtoimuna bolezen, ki lahko prizadene katerikoli organ oz del telesa. Pri meni je najprej prizadel ledvica. nato pa me je  zaradi njega doletela še možganska kap.  Po njej se je moje življenje temeljito spremenilo. pri 34 letih sem postala upokojena učiteljica psihologije. Ni bilo lahko, veliko stvari takrat nisem razumela. Zdaj jih morda razumem drugače, ali pa tudi ne. Najtežje je bilo in še vedno je, sprijazniti se z omejeno zalogo energije, ki mi je dana. S tem, da ne zmorem več toliko, kot prej, da moram modro razpolagati z energijo. ki jo imam in da mogoče nikoli več ne bom mogla početi stvari, ki sem jih včasih rada počela.

Vseeno pa sem lahko srečna, da imam ob sebi toliko dobrih prijateljev, ki mi stojijo ob strani takrat, ko ne zmorem in mislim, da je konec mojega sveta in bi najrajši življenju rekla, naj se gre soliti.

Trenutno sem v taki 'solit se pejt življenje' koži in z vami želim podeliti spodnje razmišljanje.

 Razmišljam, kako težko je v današnjem svetu sprejeti svojo nebogljenost, svoje nemoči, to kar si včasih lahko počel, pa zdaj ne moreš več. Kako včasih zbolimo samo zato, ker se skušamo nenehno prilagajati nekomu drugemu, biti boljši, ustrezati, odgovarjati, in kako hitro ob tem pozabimo nase in mislimo, da je to, da se trudimo za druge, naša prava resničnost, a vendarle, a je res? Kako pomembno je ostati zvest sam sebi vsemu kar si, v tej svoji bolezni, jo sprejeti, v tej svoji nemoči, v svoji lepoti in izžarevati to, ne glede na to, kaj drugi pravijo? Mislila sem, da sem tista, ki nikoli ne upošteva mnenja drugih, ki ji je vseeno, kaj drugi govorijo o njej, ampak zdaj vidim, kako presneto mi je to pomembno. Kako se skorajda razčetverim, za to, da ugajam, da sem nekomu všeč in potem pozabim, na tisto moje pravo darilo, ki je v meni, tisto, kar pa jaz lahko dam iz svoje pristnosti in ne iz tega, kar drugi pričakujejo od mene oziroma kar jaz mislim, da drugi pričakujejo od mene. Danes sem prebrala en stavek, kjer je napisano takole: ''Najtežje se je boriti proti tistemu patriarhatu, ki ga ustvarimo sami.'' Pa še kako res je. Kam vse se silimo, potiskamo, gremo preko sebe, ne čutimo telesa, čustev. Vse v nas kriči, da naj se ustavimo, pa se ne, gremo preko. Kako se znamo maltretirati s to izmaličeno moško energijo, ki podira vse, da pride do nekega cilja, brez občutka zase in za druge.

In moje vprašanje je, kaj lahko zdaj v tem trenutku naredim zato, da sem pristna, taka kot sem?