PRAV POSEBEN DAN

Danes je zame prav poseben dan. Pred 11 leti se je na ta svet odločila priti dušica, ki zaseda velik del mojega srca, moje postelje in mojega življenja nasploh. Je moja velika ljubezen, ki je obogatila moje življenje in ga imam neskončno rada.

Na ta svet je prišel v hlevu, kamor se je zatekla njegova mama. Zanjo in njene mladičke je skrbela moja prijateljica, ki je imela takrat tam svojega konja. Moj tedanji prijatelj, ki je imel kmetijo, si je močno zaželel imeti pasjega mladička, zato sva se odpravila na svoj prvi obisk k tem malim cvilečim bitjem, ki so se stiskali k svoji pasji mami. Seveda takrat sploh pomislila nisem na to, da bo eden izmed njih postal moj pes. Prijatelj je bil nad mladički razočaran, rekel mi je, da tako grdih mladičkov v svojem življenju še ni videl. Res so bili podobni majhnim pujskom. Všeč mu je bila mamica in želel jo je posvojiti. Ker je živel na štajerskem in sem bila jaz tista, ki sem prevzela nalogo, da se s Piko spoprijateljim in jo odpeljem k njemu na kmetijo, sem Piko in njene otročičke večkrat obiskala.

Na enem od obiskov, ko so bili mladički stari 2 meseca, se je šla Pika potepati po svoje. S prijateljico, ki je imela takrat v maneži svojo konjičko, sva jo čakali, da pride, da ji dam priboljšek in se ji tako prikupim. Takrat pa od nekod pride v manežo tudi mali pasji pikec in se nastavi tako, da ga je kobila zadela s kopitom v trebuh. O groza, obe s prijateljico sva mislili da je po njem. Takoj sva se usedli v avto in ga odpeljali na kliniko, na kateri je bila prijateljica takrat zaposlena. Z malim cvilečim kužkom v naročju sem prosila boga in vse angele, da mu pomagajo. Cvilečemu pikcu pa obljubila, da bo moj, če preživi. Ob temeljitih pregledih veterinarjev niso ugotovili nobenih poškodb in že naslednji dan je v moje življenje vstopil moj najboljši prijatelj, moj prvi kuža. Poimenovala sem ga Jack, ker če si jack si frajer in seveda si je to ime pošteno zaslužil, ker je preživel konjsko kopito.

Neskončno hvaležna sem, da sem lahko njegov človek, toliko me je naučil, toliko mi je dal, da težko najdem besede s katerimi bi vse to lahko opisala. Je moj čuvaj, kadar nisem v najboljši koži renči in tako odganja morebitne sovražnike, beri sosede, ki so na hodniku. Ko pozvoni, naglas pove, da prihaja obisk. Naučil me je, da takrat, ko pomivam posodo in sedi ob meni pri kuhinjskem koritu, za pomoč in podporo pri tem napornem delu, dobi priboljšek. Vsekakor pa je zelo družaben in se rad pridruži omizju, še posebej, kadar so na mizi piškoti. S svojim pasjim prijateljem Nodijem zelo rad raziskuje okolico, velikokrat kaj ulovi (kos kruha, košček salame ali kakšen drug zelo dišeč pridelek) in glasno nažene stran vse druge mimoidoče pse. Velikokrat moje fizične težave vzame nase in dovoli, da namesto mene, boli želodec njega.  Dolgo sem potrebovala, da sem to ugotovila in mu hvaležno povedala, da mu tega ni treba več početi.

Hvaležna sem mu za vsak trenutek, ko sva skupaj. Brez njega bi bilo moje življenje precej bolj pusto in verjetno nikoli ne bi spoznala toliko ljudi,  med katerimi so nekateri postali moji zelo dobri prijatelji. Je moj največji učitelj brezpogojne ljubezni in sprejemanja in želim si, da bo najino skupno druženje še dolgo trajalo.

Vse najboljše, moj dragi Jack.