Zadnjič me je
prijatelj, ki je bral moj blog vprašal, zakaj vedno pišem o travmatičnih
stvareh v svojem življenju? Pa zakaj vedno pišem samo o očetu in o slabih
rečeh, ki sem jih doživela ob njem? Zakaj nikoli ne pišem o mami, za katero se
zdi, kot da v mojem življenju sploh ni bila prisotna? Odgovorila sem mu: ''Poglej,
z mamo sva imeli lep odnos, vedno je z mano, tudi sedaj, ko je na drugi strani
mavrice. V meni živi preko ročnih del. Moja mama je bila šivilja, spretna v
ročnih delih. Preko nizanja perlic,
preko tega, ko kaj zašijem, takrat je na nek poseben način vedno z menoj.
Velikokrat se spomnim nanjo, vendar tega ne omenjam. Pa mi je rekel takole:
''Zakaj se potem vedno omenjaš samo tiste slabe stvari, zakaj ne omenjaš tistih
lepih, ki te hranijo, ki ti dajo energijo za naprej?'' Na nek način je imel
prav. S tem, ko omenjam samo slabo, temu dajem moč, čeprav se mi je v življenju
zgodilo veliko lepega.
Ko sem v času
luninega mrka meditirala in zrla v luno in njen mrk, sem zelo jasno začutila, kako
vedno SMO. Smo prisotni. Tudi ko luno prekrije senca, še vedno obstaja. In tudi
v trenutkih, ko naše življenje postane zasenčeno, to ni naša prava narava, je
le senca, ki pride in gre. In tako kot spet zasije luna, spet zasijemo tudi mi.
V življenju se nam zgodijo lepe in manj lepe
stvari. Naša odločitev pa je, na katere se bomo navezali in ali znamo tiste, ki
nam ne služijo več in ki nam škodujejo, spustiti in odpustiti. Ko sem zrla v
luno, osenčeno zaradi sonca, luno, ki je simbol našega čustvovanja in intuicije
me prešine, poglej, življenje je vedno sestavljeno iz vsega. Iz očeta sonca,
matere lune. Vsak prinese v družino svoje in vsak ti kot otroku in kot
odraslemu da tisto največ, kar ti lahko da. Samo od tebe je odvisno, katerih
trenutkov se boš spominjala in katere boš odpustila.
In zreč v luno, sem se
zavestno odločila, da spuščam in odpuščam stare travme in se spominjam in osredotočam na tiste lepe in svetle
trenutke v svojem življenju.
DVA VOLKA
Nekega večera je dedek iz plemena Cherokee
svojemu vnučku povedal zgodbo o bitki, ki se odvija v ljudeh.Rekel je «Moj Sin, v vsakem od nas se bojujeta dva volkova. Eden od njiju je zloben, predstavlja jezo, zavist,
ljubosumje, obžalovanje, pohlep, aroganco, samoobžalovanje, krivdo, občutke
manjvrednosti, laži, lažen ponos, superiornost in ego.Drugi
je dober, je radost, mir, ljubezen, upanje,, ponižnost, prijaznost, empatija,
dobrodušnost, resnica, sočutje in zaupanje.«Vnuček si je vzel čas za razmislek nato pa vprašal
dedka: »Kateri volk pa zmaga?«Stari Cherokee preprosto odvrne: »Tisti, ki ga
hraniš.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar