A gift of wings

Včasih se znajdem v situaciji, ko me zavrnitve drugih, njihov NE, prizadenejo. Takrat se začnem počutiti kar malo krivo, neustrezno in ne dovolj dobro. Potem se začnem spraševati, kaj sem naredila narobe, da se nekdo noče družiti z menoj, kaj vse moram še spremeniti, da bom dovolj dobra za dotično osebo? In v prizadevanju, da postanem 'dovolj dobra in ustrezna', se skoraj razcefram.

Neskončno hvaležna sem za modrosti kundalini joge, ki mi pomaga, da takšna toksična čustvena stanja premigam in prediham. V tem posebnem stanju sproščenosti, ko sem ter tja, kot darilo, dobim tudi kakšen uvid, sem ugotovila, da odločitve drugih ljudi niso povezane z mano. Njihove odločitve so zaradi njih samih. In zaradi njihovih odločitev, ni potrebno, da  smo prizadeti, da se počutimo, da smo slabi, da nismo vredni. Kajti mi smo taki kot smo, in karkoli se kdo drug odloči, se odloči zaradi sebe in ne zaradi nas.  V bistvu je gledanje na to, da se stvari dogajajo samo zaradi nas, zelo  sebično. Pravzaprav ima vsak človek svoj 'sebični' pogled na svet. Vsak od nas je središče svojega vesolja, v katerem so vsi drugi samo planeti in sateliti, ki krožijo okoli te osebe. In obstaja toliko različnih vesolj, kolikor je ljudi na svetu.

Zadnjič sem, v enem od sproščanj po jogi, zagledala podobo same sebe, kako se bičam po ledvicah. Zdelo se je, kot da ta podoba pripada neki davni preteklosti, v kateri sem se bičala, ker sem se krivila, zato, ker nisem ustrezala, zadovoljila potreb, kriterijev drugih. Ko sem se tej podobi malo bolj posvetila, sem ugotovila, da izhaja iz stare patriarhalne družbe, v kateri so bile ženske popolnoma podrejene moškim. Kadarkoli ženska ni ravnala tako, kot si je zamislil moški, je bila kaznovana, prikrajšana…  Spoznala sem, da moj trud, da želim ugajati,  biti všečna, narediti vse za druge, izhaja iz nezavednega vzorca, da je moška energija tista, ki je glavna in se ji ženska podreja. Še posebej, kadar gre za osebe nasprotnega spola. In da, kadarkoli zavrnitev s strani drugih boli, boli zaradi tega zapisa, ki ga nosim v sebi. In vidim, kako ne glede na to, da zavestno ne mislim o tem tako in se trudim ne delovati tako, vseeno ta vzorec, ta zapis, še vedno globoko živi v meni.  Energijske vzorce svojih  prednikov nosimo v sebi. Zavedam se, da kot ženska, v sebi nosim načine življenja svojih babic, pra babic, pra pra babic…, ki so se podrejale moškim in garale do svoje smrti.  In zagotovo je vzorec podrejanja in garanja, tega, da se ne znamo ustaviti, globoko prisoten tudi v kolektivnem nezavednem. Spoznala sem, kako pomembno je, da ta vzorec sprejmem in ga preobrazim. Ko sem ozavestila to spoznanje, je napetost v ledvicah popustila.

V silnem strmenju, da bi delovala tako, kot deluje moška energija, (nenehno delovanje, tekmovalnost in usmerjenost k dosežkom), sem se izčrpala. Ženska narava je, da se ustavi, da začuti, da diha, da živi, sprejema in ne, da vedno in samo deluje. Začutila sem koliko naravnave na 'go go go', neke nenehne akcije, potrjevanja, je v meni. Kako me to žene, kako se dejansko težko umirim in prosila sem, da začutim tisto, kar je v meni ženskega.

Prav na dan, ko bi imela moja pokojna mami rojstni dan, stara bi bila 79 let, sem od nje dobila prelepo darilo. Začutila sem vso njeno nežnost, milino, občutljivost, ženstvenost, skrbnost,  in neizmerno ljubezen. Začutila sem, kako  mi vse to predaja, kot  darilo za njen rojstni dan. In zato sem neskončno hvaležna. To darilo je tisto, ki sem ga vedno iskala in ga zdaj čutim globoko v sebi in se vsak trenutek vedno znova odločam, da je to tisto, kar želim negovati in živeti. Hvala ti, draga mami.

ZA NOSOM

Ker sem po svoji duši in po nosu že odkar pomnim aromaterapevtka, lahko trdim, da je moj nos moj kompas v življenju. Ljudi, stvari, hrano, zrak, karkoli je okoli mene, voham, mi diši ali pa ne. Ponavadi spoznavamo ljudi predvsem preko tega, kar lahko vidimo, ne zavedamo pa se,  kako pomemben je v našem življenju vonj. Iskreno priznam, da sem sama narejena na nos. V svojega prvega fanta sem se zaljubila zato, ker mi je tako lepo dišal.

Neskončno sem hvaležna svoji prvi učiteljici aroamterapije Annick, ki me je naučila, kako vonj začutiti, kaj ti naredi v telesu, katere spomine prikliče. Naučila me je intuitivno začutiti katero je pravo olje v nekem trenutku zame ali drugega. Kadarkoli sem jo vprašala za nasvet, katera olja priporoča, se je njen odgovor vedno glasil:''Zaupaj svoji intuiciji.'' Thomas Von Rottenburg, moj drugi učitelj aromaterapije, mi je pomagal, da sem se naučila še globlje začutiti aspekte olj.

Vsako eterično olje, vsak vonj, s katerim se srečamo, ima za nas neko sporočilo. Lahko nam diši, smrdi ali pa je nevtralno. Nek vonj lahko v nas prebudi močna čustva. Lahko zaradi tega, ker smo v preteklosti ob prisotnosti te vonjave doživeli nekaj čustvenega. Eterična olja so živa, vsako olje nam odpira določen aspekt nas samih, lahko odpre strahove, ljubezen, višjo zavest, karkoli. Pred kratkim sem  od prijateljice dobila kanček zelo posebnega olja, za katerega sem prvič slišala. Imenuje se hazunta. Menda je to nek grmič, z belimi cvetovi. V to olje sem se takoj zaljubila. Ko sem ga vohala, je v meni prebujal silno nežnost, mehkobo, neko radost in hkrati sem začutila, da mi odpira zavedanje tiste prave sebe, ko na trenutke zlezem spet v kakšen svoj vzorček, film in potem povoham to olje in spet začutim, zakaj sem tukaj, kaj je moja pot in namen. Začutim radost in svetlobo duše, ki je nad vsem tem dogajanjem v trenutku. Ki je nad strahovi, nad žalostjo, nad srečo, ampak je ena taka radost, ki je vedno prisotna. Radost sprejemanja novega, radost, ko se nam odpirajo nova obzorja. Želim si, da bi z vami lahko takole, preko bloga delila ta vonj. Res je lep in če boste imeli kdajkoli priložnost, vam priporočam, da ga povohate in začutite kakšno sporočilo ima za vas. Meni prinaša radost, mir, zavedanje tega kdo sem v resnici, preko omejitev tega telesa, čustev in misli.

Zakaj danes sploh pišem o vonju in eteričnih oljih? Zato, ker menim, da takrat, ko se z njimi iskreno, iz srca povežemo in jim damo priložnost, da nam povedo svojo zgodbo, postanejo naš najboljši prijatelj, učitelj in zdravilec.

DARILO SPREJEMANJA

Razmišljam o tem, kako pomembno je razumeti in sprejeti življenje kot celoto. Celoto moči in nemoči. V  življenju vedno okušamo oba pola, in oba pola, moč in nemoč sta del celote. Nekateri od nas smo blagoslovljeni z boleznijo in lahko naredimo vse, kar je možno, pa vendarle bolezen, oz njeni zametki ostanejo. 

Pred kratkim sem dobila revmatološke izvide, iz katerih je razvidno, da za ohranjanje kvalitete mojega življenja, brez zdravil v tem trenutku žal ne gre. Seveda mi ni bilo lahko sprejeti tega dejstva. Vendar pa sem spoznala, da lahko na dano situacijo gledam kot na poraz ali pa se odločim drugače. Odločila sem se za hvaležnost za izkušnjo, kako je, kadar telo ne zmore samo in zato potrebuje zdravila. Mislim, da prvič v življenju res čutim hvaležnost, da obstajajo zdravila,  čeprav sem zaprisežena zagovornica naravnega zdravljenja. 

Spoznavam kako sta sprejemanje in hvaležnost moč ljubezni, ki ustvarja čudeže. Šele takrat, ko nam neko težavo uspe sprejeti, namesto da pademo v strah pred njo, lahko sprejmemo svojo moč.

Takrat lahko začutimo neskončno milost ljubezni, lahko začutimo sebe kot ljubeče bitje, ki se zaveda vseh svojih aspektov in tudi tega, da jih je v tem življenju tukaj zdaj pomembno izkušati.

ZGODBA O DVEH VOLKOVIH

Zadnjič me je prijatelj, ki je bral moj blog vprašal, zakaj vedno pišem o travmatičnih stvareh v svojem življenju? Pa zakaj vedno pišem samo o očetu in o slabih rečeh, ki sem jih doživela ob njem? Zakaj nikoli ne pišem o mami, za katero se zdi, kot da v mojem življenju sploh ni bila prisotna? Odgovorila sem mu: ''Poglej, z mamo sva imeli lep odnos, vedno je z mano, tudi sedaj, ko je na drugi strani mavrice. V meni živi preko ročnih del. Moja mama je bila šivilja, spretna v ročnih delih.  Preko nizanja perlic, preko tega, ko kaj zašijem, takrat je na nek poseben način vedno z menoj. Velikokrat se spomnim nanjo, vendar tega ne omenjam. Pa mi je rekel takole: ''Zakaj se potem vedno omenjaš samo tiste slabe stvari, zakaj ne omenjaš tistih lepih, ki te hranijo, ki ti dajo energijo za naprej?'' Na nek način je imel prav. S tem, ko omenjam samo slabo, temu dajem moč, čeprav se mi je v življenju zgodilo veliko lepega.

Ko sem v času luninega mrka meditirala in zrla v luno in njen mrk, sem zelo jasno začutila, kako vedno SMO. Smo prisotni. Tudi ko luno prekrije senca, še vedno obstaja. In tudi v trenutkih, ko naše življenje postane zasenčeno, to ni naša prava narava, je le senca, ki pride in gre. In tako kot spet zasije luna, spet zasijemo tudi mi.

 V življenju se nam zgodijo lepe in manj lepe stvari. Naša odločitev pa je, na katere se bomo navezali in ali znamo tiste, ki nam ne služijo več in ki nam škodujejo, spustiti in odpustiti. Ko sem zrla v luno, osenčeno zaradi sonca, luno, ki je simbol našega čustvovanja in intuicije me prešine, poglej, življenje je vedno sestavljeno iz vsega. Iz očeta sonca, matere lune. Vsak prinese v družino svoje in vsak ti kot otroku in kot odraslemu da tisto največ, kar ti lahko da. Samo od tebe je odvisno, katerih trenutkov se boš spominjala in katere boš odpustila.

In zreč v luno, sem se zavestno odločila, da spuščam in odpuščam stare travme in se  spominjam in osredotočam na tiste lepe in svetle trenutke v svojem življenju.

DVA VOLKA

Nekega večera je dedek iz plemena Cherokee svojemu vnučku povedal zgodbo o bitki, ki se odvija v ljudeh.Rekel je «Moj Sin, v vsakem od nas se bojujeta dva volkova. Eden od njiju je zloben, predstavlja jezo, zavist, ljubosumje, obžalovanje, pohlep, aroganco, samoobžalovanje, krivdo, občutke manjvrednosti, laži, lažen ponos, superiornost in ego.Drugi je dober, je radost, mir, ljubezen, upanje,, ponižnost, prijaznost, empatija, dobrodušnost, resnica, sočutje in zaupanje.«Vnuček si je vzel čas za razmislek nato pa vprašal dedka: »Kateri volk pa zmaga?«Stari Cherokee preprosto odvrne: »Tisti, ki ga hraniš.«