Zadnjih nekaj mesecev je bilo zame zelo naporno obdobje. Predvsem zdravstveno
mi je prineslo veliko izzivov. Zaradi dolgotrajnega jemanja zdravila medrola,
ki umirja lupus in aspirina imam vneto in stanjšano želodčno sluznico, kar
pomeni, da moram pri prehrani zelo paziti, da je še dodatno ne razdražim. Dolgo
časa sem potrebovala, da sem ugotovila kakšna prehrana mojemu telesu trenutno
sploh ustreza. Na internetu sem našla veliko nasprotujočih si informacij o
prehrani, ki je primerna za gastritis, kar me je še bolj zmedlo. Vsakič, ko sem
sledila navodilom, ki sem jih nekje na http//:www prebrala, sem ugotovila, da mi ne ustrezajo.
Vsak od nas je edinstven in tako poseben in zato mora poslušati sebe in
svoje telo, ter slediti temu, kaj mu govori. V nekem trenutku, ko me je zelo
bolelo in peklo v želodcu, ko nisem več vedela, kaj naj naredim, sem položila
roki na trebuh in dopustila, da želodec spregovori. Seveda mi je najprej jasno
povedal, da ima dovolj medrola in ostalih tablet, da ne zmore več tako, ker ga
bo to pokončalo. Dobila sem odgovor, katero hrano naj jem, predvsem kuhan riž
in zelenjavo.
Prav tako sem videla, kako je področje mojega trebuha polno čustvenih
ran zaradi neizpolnjenih ljubezni, žalosti zaradi tistih, ki so odšli na oni
svet, žalosti zaradi finančne situacije take kot je, žalosti zaradi zdravja,
zaradi tega, ker moram spet jesti tablete. Vse te rane sem si res globoko in
iskreno dopustila sprejeti. V trenutku,
ko sem jih zares sprejela, je prišel občutek, varnosti, občutek podoben
tistemu, ki sem ga občutila le nekajkrat v življenju, ko sem se popolnoma
sprostila, občutek mehke, ta nežne, ljubeče energije. Bolečine v želodcu so v
hipu popustile. Kljub temu, da še vedno jem zdravila in imam strogo dieto, sem
ugotovila, da sem po tej izkušnji precej bolj umirjena.
Seveda sem se zaradi težav z želodcem posvetovala z revmatologinjo, ki
mi je svetovala, da bi zdravilo medrol počasi ukinjali in ga nadomestili z
drugim zdravilom v obliki injekcije, da zaščitim želodec. Zdravilo, ki ga je
predlagala je nizka doza citostatika 1x tedensko.
Pred nekaj dnevi sem prvič prejela to injekcijo. Dan prej sem se sesula
v prah in pošteno zjokala ob branju o njenih stranskih učinkih. Zelo me je bilo
strah, kako bo moje telo odreagiralo na citostatik. Nekaj ur po prejemu
injekcije sem začutila šibkost v telesu, kot da se ta šibkost po krvi širi
povsod in me dela nemočno. Hkrati pa mi je bilo dano začutiti, da mi pomaga, da
se predam, da se prepustim, da se neham boriti z vsem kar mi pride naproti. Vem,
da se težko prepustim, če bi me kdo vprašal, kaj je moja supermoč, bi bilo 'kontrolfrikovstvo'
zagotovo ena od njih. Pri teh zdravilih, pa je obramba popustila. Dobila sem
občutek, kot da sem dala dovoljenje, da hkrati s tem, ko me zdravilo šibi, popušča
tudi moja obramba pred sprejemanje božanskega. Vem, da je to paradoks. V telo
ti vbrizgajo kemijo, potem pa začutiš boga v sebi. Počutila sem se bližje tisti
Darinki, ki dopušča zdravje, mir, svetlobo, ker se mu zaradi zdravila ne more
več upirati.
Spoznala sem, da me to zdravilo uči počivati in ne biti nenehno v
akciji. Uči me, da si dopustim počitek.
O tem, kakšne izzive mi bo še prineslo, pa morda v naslednjem blogu...
