WHAT WE DO IN THE SHADOWS

Pred kratkim se je po zelo dolgem premoru v meni spet prebudila želja, še bolje rečeno, potreba po ustvarjanju. Zelo rada brskam po pinterestu, kjer najdem veliko navdiha za moje projekte, ki jih ustvarjam in perlic. Tokrat me je navdihnila podoba kvačkanega netopirja z razprtimi krili. Njegova podoba me je kar nekaj časa preganjala, dokler se le nisem odločila, da ga spustim v svoje življenje in ga naredim iz perlic.

Prav naivno sem se prepustila procesu ustvarjanja, vedoč le, da netopir, kot žival moči, daje pogum, kadar nas je strah teme.

Iz izkušenj vem, da kadarkoli sem iz perlic izdelovala katero od živali, me je le ta popeljala skozi globok proces ozaveščanja določenih vidikov mojega bitja. Niti v sanjah si nisem mislila, da me bo izdelovanje netopirja tako globoko 'streslo iz hlač'.

Pravijo, da, dokler ne ozavestiš in si ne priznaš svoje teme, ne moreš naprej v življenju. Okej, res, pač, še en rek, ki ga vsi bolj ali manj poznamo. Bla, bla bla,…. Ampak tale netopir je iz mojih globin potegnil najbolj skrita čustva jeze, hrepenenja in strahove, ki so bili tako skriti v nezavednem, da sploh nisem vedela, da so tam. Z njegovo pomočjo sem začutila, da je varno, če si jih priznam in sprejmem. Sprejmem tisto, kar nikoli ni bilo izrečeno, ker ni bilo varno izreči in je zato obviselo nekje v meni, v mojih celicah in mi ni dalo dihati. Dopustila sem si začutiti, morda prvič v življenju, brez obsojanja sebe, brez racionaliziranja. Nekaj dni sem jokala kot dež, da so solze sprale vse naloženo.

Šele takrat sem začutila, kako zanikanje svojih čustev, pomeni zanikanje sebe. Spoznala sem, da šele s sprejemanjem svojih temnin, sprejmem sebe v celoti. V življenju smo največkrat nagnjeni k temu, da na slabo pozabimo in si rečemo, saj nekako bo, se trudimo in meditiramo in presvetljujemo, naredimo vse, da bi ta tema izginila…. Včasih pomaga, velikokrat pa si s tem samo naložimo še en nahrbtnik v katerem so shranjeni naši vzorci o tem kako naj bi bilo in kako ne sme biti. In ko dolgo časa nosimo ta nahrbtnik, se nanj tako navadimo, da na koncu sploh ne čutimo več, da ga nosimo. In potem pride v naše življenje en mali netopir, ki nam sname nahrbtnik in nam ga postavi pred noge.

Seveda se najprej pojavi sram, obsojanje, kako lahko sploh nosim kaj takega s seboj? Po vseh teh letih 'dela na sebi', pa sem še vedno taka in taka? Pa kaj res nisem nič napredovala? Puf, pa pade pred moje noge še en nahrbtnik poln vzorcev o tem kaj je duhovni napredek.

Nekaj časa se takole mrcvarim, dokler se ne umirim in samo diham in sem. Z vsemi nahrbtniki, z vsemi popotnicami v njih. In potem počasi začutim svoj utrip, svojo lastno energijo, raztegnem se v svojem bivanju in sem hvaležna zanj. Kdo ve, morda pa naslednjič odkrijem, da je tudi to le še en nahrbtnik.

S hvaležnostjo v srcu,

Darinka.

Sacred Bat … Flew to me,

From the darkness of the cave,
Womb-like reflections,
Answers it gave.
Birth, death, rebirth,
Cycles of the whole…
Never-ending,
Just eclipsed,
The journey of the soul.
(Jamie Sams, Medicine Cards)