Pravijo, da če hočemo v življenju kaj spremeniti, potem
moramo tudi nekaj narediti drugače kot običajno. Nikoli ne bom pozabila lekcije
duhovnega učitelja Damirja Modrića, ko je na eni svoji delavnic zelo slikovito prikazal
zgoraj omenjeno ravnanje. Rekel je takole: ''Predstavljajte si, da stojite
vedno na istem mestu, pa pride mimo nekdo, ki ravno takrat zamahne z roko in
vas po nesreči udari, ker ste stali tam. Ko se to ponovi prvič, lahko rečete,
da gre za naključje. Kako pa bi imenovali to, ko iz dneva v dan vedno znova
stojite na tem istem mestu in ta oseba vsakič, ravno tam, zamahne z roko in vas
udari vi pa se ne umaknete, ker ste navajeni ob tem času stati tam? Neumnost? Koliko
stvari počnemo iz navade, čeprav je ta navada za nas boleča?
Seveda je prav, da negujemo koristne navade, ter tako
postopoma spremenimo svoje življenje na bolje, včasih pa je za spremembo na
bolje potrebno narediti nekaj popolnoma drugačnega, nenavadnega, nekaj, česar
ne bi naredili nikoli.
Tudi sama sem pred kratim naredila nekaj, za kar sem do sedaj
trdila, da ne bom nikoli počela, ker to ni in nikoli ne bo zame. K meni na
obisk je prišla moja prijateljica, šamanka. Ker se nisem počutila dobro, sta
ona in njen partner začutila, da bi mi verjetno pomagal obred, v katerem se
človeka predimi, prekadi s tobakom. Res sem bila v slabi koži, in bi pristala
na karkoli, samo, da bi mi pomagalo.
Prijateljica je s seboj prinesla prav poseben tobak iz Peruja, ki je bil zavit
v bel cigaretni papir. Po uvodnem delu obreda, je prižgala cigareto in začela
puhati dim okoli mene. Imela sem veliko pomislekov glede vonja tobaka, kajti
vonj cigaretnega dima je imel v mojem življenju vedno etiketo 'HUD SMRAD, zapri
nos, odpri okno in se čimprej umakni iz prostora'. Vseeno pa, ker prijateljici
res zaupam, sem se odločila, da dopustim, da tobak, njegov dim in vonj
naredita, kar je potrebno. Prijateljica me je
s cigaretnim dimom temeljito prečistila, in neverjetno, dim mi ni smrdel.
Počutila sem se bolj prisotno, prizemljeno, napolnjeno z energijo. Potem sem se
še sama poskusila očistiti z dimom. Ni mi šlo, ker nisem vedela, kaj naj
naredim, da iz tobaka zvitega v cigaret izvabim dim. Dvakrat sem nekaj pihnila
in nič. Vseeno, v pihanje in puhanje sem dala namen in tudi to nekaj šteje. Po
končanem obredu, mi prijateljica reče, da mi pusti cigareto s tobakom, da se
bom lahko tudi sama prekadila, ko bom želela.
Potem se posloviva, objameva, in v objemu začutim, kaj mi je
naredila tista cigareta, tisti tobak, tisti dim. Začutila sem sebe kot
najstnico, ko sem si drznila eksperimentirati. Wau, to je bil res mogočen
občutek pristnosti SEBE. Ne glede na vse kaj drugi rečejo ali ne, v tistem trenutku
sem bila jaz spet jaz. Seveda sem naslednji dan spet vzela v roke cigareto, jo
prižgala in občutek se je spet pojavil. Začutila sem mogočno povezavo s svojim
pravim jazom, res nenavadno.
Naslednji dan obred omenim drugi prijateljici, terapevtki in
ji povem, kako nenavadno se mi zdi, da mi ta cigaretni dim diši. Pa me vpraša: ''Ti, a je tvoj oče kadil?''. In rečem. ''Ja,
je.'' Pa pravi ona: ''Vidiš, ta tobak ti pomaga, da končno sprejmeš svojega
očeta, ki si ga vse do sedaj odklanjala.'' Resnično, vsakič sem potem, ko sem
puhnila tisti dim v svojo auro in vse čakre, sem s tako radostjo odpuščala
očetu vse, za kar sem mislila, da je kriv in moram reči, res je pomagalo. Tako
sem spoznala, da je dobro včasih narediti nekaj, kar je popolnoma izven vseh
naših navad, načel, kar nam smrdi, zato, da se premaknemo in gremo naprej.
In ne, nisem postala kadilka, sem pa postala hvaležna
rastlini tobaka za njeno modrost in moč preobrazbe.
Spoznala sem, kako pomembno je vsak dan, ali pa vsaj 1x na
teden narediti nekaj, da stopimo ven iz svoje rutine, iz svojega običajnega
delovanja iz cone udobja. Koliko stvari počnemo v življenju samo zato, ker smo
tako navajeni in pri tem pozabljamo, da obstaja še toliko drugih načinov. Vsak
dan lahko naredimo nekaj v svojem življenju drugače, npr. da gremo na sprehod
po poti, po kateri nikoli ne hodimo, olupimo jabolko na drugačen način,
parkiramo na drugem parkirnem mestu, pri kuhanju uporabimo novo začimbo, nekoga
pozdravimo drugače, kot smo ga do sedaj.... Lahko naredimo nekaj, kar si že
dolgo želimo, pa nas je strah, npr, imamo slikarski talent, pa zato, ker so nam
nekoč rekli, da ne znamo risati, nismo nikoli več poskusili in smo ta dar
zatrli v sebi. Morda lahko ponovno poskusimo vzeti čopič v roke in se samo
igramo z barvami, zato, da se spomnimo, kako je biti svoboden in delovati iz
naše kreativnosti.
Kaj lahko danes naredim zase drugače, kot sem to počela doslej, da se premaknem iz svoje cone udobja? Kaj je danes moj tobak, ki mi pomaga, da pokukam ven iz svoje varne škatle?
Ni komentarjev:
Objavite komentar