THE ROAD LESS TRAVELLED

Danes praznujem rojstni dan. Prav poseben rojstni dan. Skoraj sladkih 16 let praznujem. Na današnji dan pred 15 leti sem se ponovno rodila sama sebi. Vsako leto na današnji dan praznujem življenje, ki mi je bilo dano po možganski kapi. Zelo jasno se spominjam te izkušnje, ki mi je bila dana, nemoči, priklenjenosti na posteljo, nezmožnosti hoje, neubogljivosti telesa in težav s koncentracijo. Spomnim se kako sem se takrat v trenutku, ko sem jasno čutila, da lahko zapustim to telo, odločila, da želim živeti, ne glede na vse kar me čaka. Ob sebi sem imela veliko angelov, takih nevidnih, in tistih, katerih krila so nevidna, pa so mi stali ob strani po svojih najboljših močeh.

Vsako leto na današnji dan sem si rekla: ''Lej, še sem živa, torej zmorem, grem naprej.'' Ko danes razmišljam o svojem življenju, se počutim kot 70 letnica, ki živi v telesu 48 letnice z videzom 38 letnice. Razmišljam o svojih odločitvah, o tem kako bi bilo, če bi se v danih trenutkih odločila drugače. Kako bi živela, če bi si moja duša izbrala druge starše, drugačno nalogo, drugačne preizkušnje, če bi imela druge  prijatelje, drugačne partnerje, drugačen poklic, če bi živela drugje?

Pa veste kaj, spoznala sem, da si ne bi izbrala druge poti, ker je ta moja, ker mi prinaša toliko daril, takih ljubečih in tistih, ki so preoblečena v manj ljubeč in boleč papir. Prinaša mi toliko ljubečih prijateljev, toliko lepega, čeprav na zunaj ne zgleda tako. Hvaležna sem. Pred kratkim mi je prijateljica podarila prečudovito knjigo  z naslovom ČUDEŽI, avtorice Edite Kurent. V njej avtorica iskreno opisuje svojo pot soočanja z rakom, vzpone, padce, upanja, zaupanje, mir, predajo... Bolezen je velika učiteljica, in včasih te le ona lahko nauči nekaterih lekcij.

Zame je njena najtežja lekcija sprejemanje smrti, umrljivosti telesa. Včeraj sem sanjala, da smo se  morali prebivalci pred uničenjem umakniti na neke vrste plovilo, podobno tistemu iz filma 2012. Na tem plovilu smo bili varni, vsaj počutili smo se tako, dokler ni nekdo naredil reže, skozi katero je v plovilo počasi prodiral strupen zrak, ki nas bo pokončal. Vedeli smo, da temu zraku ne moremo preprečiti, da pride do nas, da bomo umrli, pa smo se vseeno obnašali, kot da se to ne bo nikoli zgodilo. Podobno je z našim življenjem. Obnašamo se, kot da bomo večno živeli, gradimo si svoj varen prostor in si zatiskamo oči pred lastno umrljivostjo.  Sama sem si v tej iluziji večnega življenja vedno znova postavljala eno in isto vprašanje: ''Kako naj ozdravim?'' Vedno znova in znova, vse dokler nisem spoznala, da je veliko pomembnejše da se vprašam: ''Kako naj živim? '' Tukaj in sedaj, v miru s seboj.

In spomnim se odgovora prijateljice, ki mi je rekla: '' Živi tako kot dihaš. O dihanju ne razmišljaš, pa vseeno dihaš. In tudi z življenjem je tako, samo živiš ga.''

Razpotje (The Road Not Taken by Robert Frost, 1916)

Stezici dve skoz gozd rumen,

korak ne more po obeh,

popotnik sem in to le en,

le eno v tišini zrem,

v daljavo vije se po tleh.

Po drugi grem bolj zala je,

če boljša je, tega ne vem.

Je bolj zelena, bolj se pne,

čeprav korak ki skoznjo gre,

v obeh pustil bi isto sled.

V tem jutru mirnem ju motrim,

korak ni listja pomendral.

Za drugič prvo obdržim

in v isti sapi...a želim?

A bi se kdaj vrniti znal?

V spominu vidim tiste dni,

samotna pot, ki vanjo zrem:

Nekoč sta v gozdu dve poti

ločili se - in jaz na nji.

In vsa razlika je v tem.

(Prevod: Damir O.)