Holy Smoke, I am Out of my box

Pravijo, da če hočemo v življenju kaj spremeniti, potem moramo tudi nekaj narediti drugače kot običajno. Nikoli ne bom pozabila lekcije duhovnega učitelja Damirja Modrića, ko je na eni svoji delavnic zelo slikovito prikazal zgoraj omenjeno ravnanje. Rekel je takole: ''Predstavljajte si, da stojite vedno na istem mestu, pa pride mimo nekdo, ki ravno takrat zamahne z roko in vas po nesreči udari, ker ste stali tam. Ko se to ponovi prvič, lahko rečete, da gre za naključje. Kako pa bi imenovali to, ko iz dneva v dan vedno znova stojite na tem istem mestu in ta oseba vsakič, ravno tam, zamahne z roko in vas udari vi pa se ne umaknete, ker ste navajeni ob tem času stati tam? Neumnost? Koliko stvari počnemo iz navade, čeprav je ta navada za nas boleča?

Seveda je prav, da negujemo koristne navade, ter tako postopoma spremenimo svoje življenje na bolje, včasih pa je za spremembo na bolje potrebno narediti nekaj popolnoma drugačnega, nenavadnega, nekaj, česar ne bi naredili nikoli.

Tudi sama sem pred kratim naredila nekaj, za kar sem do sedaj trdila, da ne bom nikoli počela, ker to ni in nikoli ne bo zame. K meni na obisk je prišla moja prijateljica, šamanka. Ker se nisem počutila dobro, sta ona in njen partner začutila, da bi mi verjetno pomagal obred, v katerem se človeka predimi, prekadi s tobakom. Res sem bila v slabi koži, in bi pristala na karkoli, samo, da bi mi  pomagalo. Prijateljica je s seboj prinesla prav poseben tobak iz Peruja, ki je bil zavit v bel cigaretni papir. Po uvodnem delu obreda, je prižgala cigareto in začela puhati dim okoli mene. Imela sem veliko pomislekov glede vonja tobaka, kajti vonj cigaretnega dima je imel v mojem življenju vedno etiketo 'HUD SMRAD, zapri nos, odpri okno in se čimprej umakni iz prostora'. Vseeno pa, ker prijateljici res zaupam, sem se odločila, da dopustim, da tobak, njegov dim in vonj naredita, kar je potrebno. Prijateljica me je  s cigaretnim dimom temeljito prečistila, in neverjetno, dim mi ni smrdel. Počutila sem se bolj prisotno, prizemljeno, napolnjeno z energijo. Potem sem se še sama poskusila očistiti z dimom. Ni mi šlo, ker nisem vedela, kaj naj naredim, da iz tobaka zvitega v cigaret izvabim dim. Dvakrat sem nekaj pihnila in nič. Vseeno, v pihanje in puhanje sem dala namen in tudi to nekaj šteje. Po končanem obredu, mi prijateljica reče, da mi pusti cigareto s tobakom, da se bom lahko tudi sama prekadila, ko bom želela.

Potem se posloviva, objameva, in v objemu začutim, kaj mi je naredila tista cigareta, tisti tobak, tisti dim. Začutila sem sebe kot najstnico, ko sem si drznila eksperimentirati. Wau, to je bil res mogočen občutek pristnosti SEBE. Ne glede na vse kaj drugi rečejo ali ne, v tistem trenutku sem bila jaz spet jaz. Seveda sem naslednji dan spet vzela v roke cigareto, jo prižgala in občutek se je spet pojavil. Začutila sem mogočno povezavo s svojim pravim jazom, res nenavadno.

Naslednji dan obred omenim drugi prijateljici, terapevtki in ji povem, kako nenavadno se mi zdi, da mi ta cigaretni dim diši. Pa me vpraša:  ''Ti, a je tvoj oče kadil?''. In rečem. ''Ja, je.'' Pa pravi ona: ''Vidiš, ta tobak ti pomaga, da končno sprejmeš svojega očeta, ki si ga vse do sedaj odklanjala.'' Resnično, vsakič sem potem, ko sem puhnila tisti dim v svojo auro in vse čakre, sem s tako radostjo odpuščala očetu vse, za kar sem mislila, da je kriv in moram reči, res je pomagalo. Tako sem spoznala, da je dobro včasih narediti nekaj, kar je popolnoma izven vseh naših navad, načel, kar nam smrdi, zato, da se premaknemo in gremo naprej.

In ne, nisem postala kadilka, sem pa postala hvaležna rastlini tobaka za njeno modrost in moč preobrazbe.

Spoznala sem, kako pomembno je vsak dan, ali pa vsaj 1x na teden narediti nekaj, da stopimo ven iz svoje rutine, iz svojega običajnega delovanja iz cone udobja. Koliko stvari počnemo v življenju samo zato, ker smo tako navajeni in pri tem pozabljamo, da obstaja še toliko drugih načinov. Vsak dan lahko naredimo nekaj v svojem življenju drugače, npr. da gremo na sprehod po poti, po kateri nikoli ne hodimo, olupimo jabolko na drugačen način, parkiramo na drugem parkirnem mestu, pri kuhanju uporabimo novo začimbo, nekoga pozdravimo drugače, kot smo ga do sedaj.... Lahko naredimo nekaj, kar si že dolgo želimo, pa nas je strah, npr, imamo slikarski talent, pa zato, ker so nam nekoč rekli, da ne znamo risati, nismo nikoli več poskusili in smo ta dar zatrli v sebi. Morda lahko ponovno poskusimo vzeti čopič v roke in se samo igramo z barvami, zato, da se spomnimo, kako je biti svoboden in delovati iz naše kreativnosti.

Kaj lahko danes naredim zase drugače, kot sem to počela doslej, da se premaknem iz svoje cone udobja? Kaj je danes moj tobak, ki mi pomaga, da pokukam ven iz svoje varne škatle?

PUSTIMO SE ZAPELJATI

Ta teden sem se ukvarjala z mislijo,  ali je nekdo, ki je visoko duhovno razvit, vedno popolnoma zdrav. In potem sem se ujela v občutku krivde, da zato, ker nisem zdrava, nisem dovolj duhovno napredovala. In se spraševala ali je to res, ali pa sem se ponovno zakvačkala v nek vzorec, ki mi v življenju ne služi ravno najbolje?

Spomnila sem se na svoje prvo potovanje v Indijo (l. 2007), v Putaparti, k Sai Babi. Pojma nisem imela, kaj me tam čaka. Moja prijateljica, ki je v Putapartiju že bila, nas je poučila o urniku v ašramu. Sestavni del tega urnika in osrednji dogodek v dnevu je bil daršan, kar bi v slovenščino lahko prevedla kot videnje svete osebe. Daršan je potekal v glavnem templju v ašramu, kjer se je trlo ljudi. Sedele smo na po turško na tleh, okoli nas je bilo veliko ljudi z vsega sveta, največ seveda Indijk. Velik izziv zame, ki sem bila prvič v Indiji in sem zelo navezana na svoj osebni prostor. Sedela sem na tleh, poskušala meditirati, ampak nisem se mogla sprostiti, v vsej tisti gneči. Komaj sem čakala, kdaj bo prišel Sai Baba, o katerem sem že toliko slišala in sem ga močno čutila v srcu. Po 45 minutah sedenja, sem imela vsega dovolj in sem se odločila, da grem ven iz templja (briga me Sai Baba, briga me vse, jaz ne morem več sedeti tukaj, dovolj imam...).  Odidem proti izhodu in zaslišim, kako mi ena od prostovoljk, ki so pomagale v templju, reče: »Where are you going, wait, wait, Baba is coming«. V tistem trenutku nastane popolna tišina, in zagledam, kako v vozičku pripeljejo Sai Babo. Ko sem videla to milo, nežno, krhko bitje, ki je sedelo v vozičku in izžarevalo čisto ljubezen, vsem nam, ki smo se tam gnetli, sem padla v jok. Neskončno lep občutek nemoči telesa in ljubezni duha se me je močno dotaknil, še posebej zato, ker sem tudi sama 4 mesece po kapi preživela v invalidskem vozičku. Spomnila sem se svojih občutkov nemoči po kapi, ko sem želela hoditi, pa sem bila fizično prešibka in so me ravno tako, kot Sai Babo, vozili v invalidskem vozičku. Spomnila sem se občutkov manjvrednosti, prejokanih trenutkov, ker nisem zmogla hoditi. In potem zagledam Boga, ki je prav tako v vozičku. Zjokala sem se od sreče, ker sem začutila, koliko ljubezni je bilo v tej moji izkušnji kapi, v izkušnji, da so me vozili na vozičku, in koliko milosti in ljubezni je v tem, da lahko  sem lahko izkušala svojo nemoč in seveda tudi moč. In zdaj vem, da je to, da se krivimo, če nismo zdravi, ali ker nismo dovolj duhovni, popolnoma nesmiselno. Vsak od nas se znajde v situaciji, ko se počuti, kot da je na vozičku, se počuti nemočnega, nezmožnega narediti naslednji korak. In takrat je velika modrost, da dopustimo, da Bog, Življenje samo, zapelje naš voziček.

»Your distance from the Divinity is the same as your distance from yourself, »

Sri Satya Sai Baba

ŽIVLJENJU REČEM, JA

Živjo, z vami bi rada delila svoje popotovanje v timeline healingu.  Timeline healing oz po slovensko zdravljenje po časovnici, je metoda s pomočjo katere se s pomočjo vizualizacije vrnemo v čas pred travmo, ki smo jo doživeli in njene posledice omilimo oz ozdravimo, ter še mnogo več.  V enem od popotovanj sem dala namero, da želim odkriti vzrok, zakaj me bolijo ledvica, zakaj sem brez energije, zakaj me je strah in zaceliti rano. Srečala sem tisti del sebe, ki ves čas ponavlja, nisem vredna, nisem vredna, nisem vredna… in čepi v tem. In potem sem vprašala, zakaj in od kod ta občutek? In videla sem, da se že celo življenje trudim biti vredna, ugoditi svojemu očetu da me bo imel rad. Moj oče, bog mu daj mirno spanje na drugi strani mavrice, je bil alkoholik. Nikoli ni znal ravnat z mano. In jaz, tista uboga punčka sem se vedno trudila, da bom ok, da on pač ne bo tako agresiven, da ne bo zganjal »kažina«, in  v bistvu vedno me ga je bilo strah. In ta dva občutka sta se mi zelo globoko zakoreninila v ledvice. Ugotovila sem, sledeče, da to, da sem se jaz tako počutila, sploh ni bilo povezano z mano. Da sem vredna ter da je bil oče tisti, ki ni znal čutiti sebe in svojega občutka lastne vrednosti in zato je tisto, kar je pač imel, vse svoje zgodbe in težave prenašal v familijo, jih projeciral. In da to, kar je njegovo, na nek način sploh ni povezano z mano in da se ne rabim več zaradi tega, kar se je zgodilo v otroštvu počutiti manjvredno. In potem sem šla čez vse situacije kdaj sem se počutila, da nisem dovolj dobra in da se moram potruditi, da bom ok. Strah me je bilo da me osebe ne bodo imele rade, da me ne bodo vzljubile, če ne bom dala maksimuma od sebe. Videla sem, kako sem ravnala v svojih partnerstvih in vzela to energijo, ki sem jo dajala drugim, nazaj k sebi. Videla sem, kako sem ravnala v svoji službi, kako sem se trudila, kot profesorica biti dobra, vsem ustreči v vsem in seveda je šlo to na moj račun. Tudi v prijateljstvih, enako, kako sem se trudila biti ok za prijatelje. NO MORE. Ja, narediš, ampak narediš stvar iz svoje pristnosti. Kako pomembno je vzeti svojo moč, svojo energijo nazaj in biti pristen v tem kar si. In pomembna je še ena odločitev, da se odločiš za življenje, da se odločiš, da spremeniš,da zamenjaš stol, na katerem si sedel do sedaj, za drugega, za nov pogled, da se odločiš, da začneš živeti drugače, ne iz strahu in ne iz občutka nisem vredna, ampak polna sem sebe svoje pristnosti, iskrenosti, ljubezni do sebe. Ja hvaležna sem za to življenje.

In v tem svojem popotovanju sem videla tudi,kako se kot otrok nisem znašla, kako je en del mene hotel kar umreti. Vedno sem imela težave z ledvicami, vnetje ledvičnih čašic, že kot otrok sem preživela veliko časa v bolnici. In potem sem videla, kako sem zdaj ujeta v podobno situacijo, kako se  trudim glede financ, zdravja in vsega ostalega, kakšni občutki nemoči so še vedno prisotni: grozno mi je, nimam dovolj denarja, kako naj sploh preživim. In tukaj sem naredila preobrat, da sem se, ne vem katerič že, tudi po kapi sem se, odločila za življenje, polno in pristno v vsemu kar mi prinese. Ja, življenju rečem ja. Vsakič znova, sproti, v vsakem trenutku ŽIVJENJU REČEM JA.

Živjo, tokrat bi rada povedala nekaj o sebi. Ko sem bila še mlada, sem bila vesela in razigrana, in potem sem nekje v mojem 25 letu začela slabo počutiti. Nisem dobro vedela zakaj. Bila sem zelo utrujena in potem so mi leta 1998 odkrili, da imam lupus. Lupus ni ena prav zelo fajn stvar. Ko so mi postavili to diagnozo, sem bila vesela, da nimam aidsa ali hepatitisa. Sploh nisem vedela, kaj lupus je in kaj bo to pomenilo za moje nadaljnje življenje. Lupus je avtoimuna bolezen, ki lahko prizadene katerikoli organ oz del telesa. Pri meni je najprej prizadel ledvica. nato pa me je  zaradi njega doletela še možganska kap.  Po njej se je moje življenje temeljito spremenilo. pri 34 letih sem postala upokojena učiteljica psihologije. Ni bilo lahko, veliko stvari takrat nisem razumela. Zdaj jih morda razumem drugače, ali pa tudi ne. Najtežje je bilo in še vedno je, sprijazniti se z omejeno zalogo energije, ki mi je dana. S tem, da ne zmorem več toliko, kot prej, da moram modro razpolagati z energijo. ki jo imam in da mogoče nikoli več ne bom mogla početi stvari, ki sem jih včasih rada počela.

Vseeno pa sem lahko srečna, da imam ob sebi toliko dobrih prijateljev, ki mi stojijo ob strani takrat, ko ne zmorem in mislim, da je konec mojega sveta in bi najrajši življenju rekla, naj se gre soliti.

Trenutno sem v taki 'solit se pejt življenje' koži in z vami želim podeliti spodnje razmišljanje.

 Razmišljam, kako težko je v današnjem svetu sprejeti svojo nebogljenost, svoje nemoči, to kar si včasih lahko počel, pa zdaj ne moreš več. Kako včasih zbolimo samo zato, ker se skušamo nenehno prilagajati nekomu drugemu, biti boljši, ustrezati, odgovarjati, in kako hitro ob tem pozabimo nase in mislimo, da je to, da se trudimo za druge, naša prava resničnost, a vendarle, a je res? Kako pomembno je ostati zvest sam sebi vsemu kar si, v tej svoji bolezni, jo sprejeti, v tej svoji nemoči, v svoji lepoti in izžarevati to, ne glede na to, kaj drugi pravijo? Mislila sem, da sem tista, ki nikoli ne upošteva mnenja drugih, ki ji je vseeno, kaj drugi govorijo o njej, ampak zdaj vidim, kako presneto mi je to pomembno. Kako se skorajda razčetverim, za to, da ugajam, da sem nekomu všeč in potem pozabim, na tisto moje pravo darilo, ki je v meni, tisto, kar pa jaz lahko dam iz svoje pristnosti in ne iz tega, kar drugi pričakujejo od mene oziroma kar jaz mislim, da drugi pričakujejo od mene. Danes sem prebrala en stavek, kjer je napisano takole: ''Najtežje se je boriti proti tistemu patriarhatu, ki ga ustvarimo sami.'' Pa še kako res je. Kam vse se silimo, potiskamo, gremo preko sebe, ne čutimo telesa, čustev. Vse v nas kriči, da naj se ustavimo, pa se ne, gremo preko. Kako se znamo maltretirati s to izmaličeno moško energijo, ki podira vse, da pride do nekega cilja, brez občutka zase in za druge.

In moje vprašanje je, kaj lahko zdaj v tem trenutku naredim zato, da sem pristna, taka kot sem?