WHAT WE DO IN THE SHADOWS

Pred kratkim se je po zelo dolgem premoru v meni spet prebudila želja, še bolje rečeno, potreba po ustvarjanju. Zelo rada brskam po pinterestu, kjer najdem veliko navdiha za moje projekte, ki jih ustvarjam in perlic. Tokrat me je navdihnila podoba kvačkanega netopirja z razprtimi krili. Njegova podoba me je kar nekaj časa preganjala, dokler se le nisem odločila, da ga spustim v svoje življenje in ga naredim iz perlic.

Prav naivno sem se prepustila procesu ustvarjanja, vedoč le, da netopir, kot žival moči, daje pogum, kadar nas je strah teme.

Iz izkušenj vem, da kadarkoli sem iz perlic izdelovala katero od živali, me je le ta popeljala skozi globok proces ozaveščanja določenih vidikov mojega bitja. Niti v sanjah si nisem mislila, da me bo izdelovanje netopirja tako globoko 'streslo iz hlač'.

Pravijo, da, dokler ne ozavestiš in si ne priznaš svoje teme, ne moreš naprej v življenju. Okej, res, pač, še en rek, ki ga vsi bolj ali manj poznamo. Bla, bla bla,…. Ampak tale netopir je iz mojih globin potegnil najbolj skrita čustva jeze, hrepenenja in strahove, ki so bili tako skriti v nezavednem, da sploh nisem vedela, da so tam. Z njegovo pomočjo sem začutila, da je varno, če si jih priznam in sprejmem. Sprejmem tisto, kar nikoli ni bilo izrečeno, ker ni bilo varno izreči in je zato obviselo nekje v meni, v mojih celicah in mi ni dalo dihati. Dopustila sem si začutiti, morda prvič v življenju, brez obsojanja sebe, brez racionaliziranja. Nekaj dni sem jokala kot dež, da so solze sprale vse naloženo.

Šele takrat sem začutila, kako zanikanje svojih čustev, pomeni zanikanje sebe. Spoznala sem, da šele s sprejemanjem svojih temnin, sprejmem sebe v celoti. V življenju smo največkrat nagnjeni k temu, da na slabo pozabimo in si rečemo, saj nekako bo, se trudimo in meditiramo in presvetljujemo, naredimo vse, da bi ta tema izginila…. Včasih pomaga, velikokrat pa si s tem samo naložimo še en nahrbtnik v katerem so shranjeni naši vzorci o tem kako naj bi bilo in kako ne sme biti. In ko dolgo časa nosimo ta nahrbtnik, se nanj tako navadimo, da na koncu sploh ne čutimo več, da ga nosimo. In potem pride v naše življenje en mali netopir, ki nam sname nahrbtnik in nam ga postavi pred noge.

Seveda se najprej pojavi sram, obsojanje, kako lahko sploh nosim kaj takega s seboj? Po vseh teh letih 'dela na sebi', pa sem še vedno taka in taka? Pa kaj res nisem nič napredovala? Puf, pa pade pred moje noge še en nahrbtnik poln vzorcev o tem kaj je duhovni napredek.

Nekaj časa se takole mrcvarim, dokler se ne umirim in samo diham in sem. Z vsemi nahrbtniki, z vsemi popotnicami v njih. In potem počasi začutim svoj utrip, svojo lastno energijo, raztegnem se v svojem bivanju in sem hvaležna zanj. Kdo ve, morda pa naslednjič odkrijem, da je tudi to le še en nahrbtnik.

S hvaležnostjo v srcu,

Darinka.

Sacred Bat … Flew to me,

From the darkness of the cave,
Womb-like reflections,
Answers it gave.
Birth, death, rebirth,
Cycles of the whole…
Never-ending,
Just eclipsed,
The journey of the soul.
(Jamie Sams, Medicine Cards)
 

THE ROAD LESS TRAVELLED

Danes praznujem rojstni dan. Prav poseben rojstni dan. Skoraj sladkih 16 let praznujem. Na današnji dan pred 15 leti sem se ponovno rodila sama sebi. Vsako leto na današnji dan praznujem življenje, ki mi je bilo dano po možganski kapi. Zelo jasno se spominjam te izkušnje, ki mi je bila dana, nemoči, priklenjenosti na posteljo, nezmožnosti hoje, neubogljivosti telesa in težav s koncentracijo. Spomnim se kako sem se takrat v trenutku, ko sem jasno čutila, da lahko zapustim to telo, odločila, da želim živeti, ne glede na vse kar me čaka. Ob sebi sem imela veliko angelov, takih nevidnih, in tistih, katerih krila so nevidna, pa so mi stali ob strani po svojih najboljših močeh.

Vsako leto na današnji dan sem si rekla: ''Lej, še sem živa, torej zmorem, grem naprej.'' Ko danes razmišljam o svojem življenju, se počutim kot 70 letnica, ki živi v telesu 48 letnice z videzom 38 letnice. Razmišljam o svojih odločitvah, o tem kako bi bilo, če bi se v danih trenutkih odločila drugače. Kako bi živela, če bi si moja duša izbrala druge starše, drugačno nalogo, drugačne preizkušnje, če bi imela druge  prijatelje, drugačne partnerje, drugačen poklic, če bi živela drugje?

Pa veste kaj, spoznala sem, da si ne bi izbrala druge poti, ker je ta moja, ker mi prinaša toliko daril, takih ljubečih in tistih, ki so preoblečena v manj ljubeč in boleč papir. Prinaša mi toliko ljubečih prijateljev, toliko lepega, čeprav na zunaj ne zgleda tako. Hvaležna sem. Pred kratkim mi je prijateljica podarila prečudovito knjigo  z naslovom ČUDEŽI, avtorice Edite Kurent. V njej avtorica iskreno opisuje svojo pot soočanja z rakom, vzpone, padce, upanja, zaupanje, mir, predajo... Bolezen je velika učiteljica, in včasih te le ona lahko nauči nekaterih lekcij.

Zame je njena najtežja lekcija sprejemanje smrti, umrljivosti telesa. Včeraj sem sanjala, da smo se  morali prebivalci pred uničenjem umakniti na neke vrste plovilo, podobno tistemu iz filma 2012. Na tem plovilu smo bili varni, vsaj počutili smo se tako, dokler ni nekdo naredil reže, skozi katero je v plovilo počasi prodiral strupen zrak, ki nas bo pokončal. Vedeli smo, da temu zraku ne moremo preprečiti, da pride do nas, da bomo umrli, pa smo se vseeno obnašali, kot da se to ne bo nikoli zgodilo. Podobno je z našim življenjem. Obnašamo se, kot da bomo večno živeli, gradimo si svoj varen prostor in si zatiskamo oči pred lastno umrljivostjo.  Sama sem si v tej iluziji večnega življenja vedno znova postavljala eno in isto vprašanje: ''Kako naj ozdravim?'' Vedno znova in znova, vse dokler nisem spoznala, da je veliko pomembnejše da se vprašam: ''Kako naj živim? '' Tukaj in sedaj, v miru s seboj.

In spomnim se odgovora prijateljice, ki mi je rekla: '' Živi tako kot dihaš. O dihanju ne razmišljaš, pa vseeno dihaš. In tudi z življenjem je tako, samo živiš ga.''

Razpotje (The Road Not Taken by Robert Frost, 1916)

Stezici dve skoz gozd rumen,

korak ne more po obeh,

popotnik sem in to le en,

le eno v tišini zrem,

v daljavo vije se po tleh.

Po drugi grem bolj zala je,

če boljša je, tega ne vem.

Je bolj zelena, bolj se pne,

čeprav korak ki skoznjo gre,

v obeh pustil bi isto sled.

V tem jutru mirnem ju motrim,

korak ni listja pomendral.

Za drugič prvo obdržim

in v isti sapi...a želim?

A bi se kdaj vrniti znal?

V spominu vidim tiste dni,

samotna pot, ki vanjo zrem:

Nekoč sta v gozdu dve poti

ločili se - in jaz na nji.

In vsa razlika je v tem.

(Prevod: Damir O.)

Luknja v trebuhu

Zadnjih nekaj mesecev je bilo zame zelo naporno obdobje. Predvsem zdravstveno mi je prineslo veliko izzivov. Zaradi dolgotrajnega jemanja zdravila medrola, ki umirja lupus in aspirina imam vneto in stanjšano želodčno sluznico, kar pomeni, da moram pri prehrani zelo paziti, da je še dodatno ne razdražim. Dolgo časa sem potrebovala, da sem ugotovila kakšna prehrana mojemu telesu trenutno sploh ustreza. Na internetu sem našla veliko nasprotujočih si informacij o prehrani, ki je primerna za gastritis, kar me je še bolj zmedlo. Vsakič, ko sem sledila navodilom, ki sem jih nekje na http//:www  prebrala, sem ugotovila, da mi ne ustrezajo.

Vsak od nas je edinstven in tako poseben in zato mora poslušati sebe in svoje telo, ter slediti temu, kaj mu govori. V nekem trenutku, ko me je zelo bolelo in peklo v želodcu, ko nisem več vedela, kaj naj naredim, sem položila roki na trebuh in dopustila, da želodec spregovori. Seveda mi je najprej jasno povedal, da ima dovolj medrola in ostalih tablet, da ne zmore več tako, ker ga bo to pokončalo. Dobila sem odgovor, katero hrano naj jem, predvsem kuhan riž in zelenjavo.

Prav tako sem videla, kako je področje mojega trebuha polno čustvenih ran zaradi neizpolnjenih ljubezni, žalosti zaradi tistih, ki so odšli na oni svet, žalosti zaradi finančne situacije take kot je, žalosti zaradi zdravja, zaradi tega, ker moram spet jesti tablete. Vse te rane sem si res globoko in iskreno dopustila sprejeti.  V trenutku, ko sem jih zares sprejela, je prišel občutek, varnosti, občutek podoben tistemu, ki sem ga občutila le nekajkrat v življenju, ko sem se popolnoma sprostila, občutek mehke, ta nežne, ljubeče energije. Bolečine v želodcu so v hipu popustile. Kljub temu, da še vedno jem zdravila in imam strogo dieto, sem ugotovila, da sem po tej izkušnji precej bolj umirjena.

Seveda sem se zaradi težav z želodcem posvetovala z revmatologinjo, ki mi je svetovala, da bi zdravilo medrol počasi ukinjali in ga nadomestili z drugim zdravilom v obliki injekcije, da zaščitim želodec. Zdravilo, ki ga je predlagala je nizka doza citostatika 1x tedensko.

Pred nekaj dnevi sem prvič prejela to injekcijo. Dan prej sem se sesula v prah in pošteno zjokala ob branju o njenih stranskih učinkih. Zelo me je bilo strah, kako bo moje telo odreagiralo na citostatik. Nekaj ur po prejemu injekcije sem začutila šibkost v telesu, kot da se ta šibkost po krvi širi povsod in me dela nemočno. Hkrati pa mi je bilo dano začutiti, da mi pomaga, da se predam, da se prepustim, da se neham boriti z vsem kar mi pride naproti. Vem, da se težko prepustim, če bi me kdo vprašal, kaj je moja supermoč, bi bilo 'kontrolfrikovstvo' zagotovo ena od njih. Pri teh zdravilih, pa je obramba popustila. Dobila sem občutek, kot da sem dala dovoljenje, da hkrati s tem, ko me zdravilo šibi, popušča tudi moja obramba pred sprejemanje božanskega. Vem, da je to paradoks. V telo ti vbrizgajo kemijo, potem pa začutiš boga v sebi. Počutila sem se bližje tisti Darinki, ki dopušča zdravje, mir, svetlobo, ker se mu zaradi zdravila ne more več upirati.

Spoznala sem, da me to zdravilo uči počivati in ne biti nenehno v akciji. Uči me, da si dopustim počitek.

O tem, kakšne izzive mi bo še prineslo, pa morda v naslednjem blogu...

PRAV POSEBEN DAN

Danes je zame prav poseben dan. Pred 11 leti se je na ta svet odločila priti dušica, ki zaseda velik del mojega srca, moje postelje in mojega življenja nasploh. Je moja velika ljubezen, ki je obogatila moje življenje in ga imam neskončno rada.

Na ta svet je prišel v hlevu, kamor se je zatekla njegova mama. Zanjo in njene mladičke je skrbela moja prijateljica, ki je imela takrat tam svojega konja. Moj tedanji prijatelj, ki je imel kmetijo, si je močno zaželel imeti pasjega mladička, zato sva se odpravila na svoj prvi obisk k tem malim cvilečim bitjem, ki so se stiskali k svoji pasji mami. Seveda takrat sploh pomislila nisem na to, da bo eden izmed njih postal moj pes. Prijatelj je bil nad mladički razočaran, rekel mi je, da tako grdih mladičkov v svojem življenju še ni videl. Res so bili podobni majhnim pujskom. Všeč mu je bila mamica in želel jo je posvojiti. Ker je živel na štajerskem in sem bila jaz tista, ki sem prevzela nalogo, da se s Piko spoprijateljim in jo odpeljem k njemu na kmetijo, sem Piko in njene otročičke večkrat obiskala.

Na enem od obiskov, ko so bili mladički stari 2 meseca, se je šla Pika potepati po svoje. S prijateljico, ki je imela takrat v maneži svojo konjičko, sva jo čakali, da pride, da ji dam priboljšek in se ji tako prikupim. Takrat pa od nekod pride v manežo tudi mali pasji pikec in se nastavi tako, da ga je kobila zadela s kopitom v trebuh. O groza, obe s prijateljico sva mislili da je po njem. Takoj sva se usedli v avto in ga odpeljali na kliniko, na kateri je bila prijateljica takrat zaposlena. Z malim cvilečim kužkom v naročju sem prosila boga in vse angele, da mu pomagajo. Cvilečemu pikcu pa obljubila, da bo moj, če preživi. Ob temeljitih pregledih veterinarjev niso ugotovili nobenih poškodb in že naslednji dan je v moje življenje vstopil moj najboljši prijatelj, moj prvi kuža. Poimenovala sem ga Jack, ker če si jack si frajer in seveda si je to ime pošteno zaslužil, ker je preživel konjsko kopito.

Neskončno hvaležna sem, da sem lahko njegov človek, toliko me je naučil, toliko mi je dal, da težko najdem besede s katerimi bi vse to lahko opisala. Je moj čuvaj, kadar nisem v najboljši koži renči in tako odganja morebitne sovražnike, beri sosede, ki so na hodniku. Ko pozvoni, naglas pove, da prihaja obisk. Naučil me je, da takrat, ko pomivam posodo in sedi ob meni pri kuhinjskem koritu, za pomoč in podporo pri tem napornem delu, dobi priboljšek. Vsekakor pa je zelo družaben in se rad pridruži omizju, še posebej, kadar so na mizi piškoti. S svojim pasjim prijateljem Nodijem zelo rad raziskuje okolico, velikokrat kaj ulovi (kos kruha, košček salame ali kakšen drug zelo dišeč pridelek) in glasno nažene stran vse druge mimoidoče pse. Velikokrat moje fizične težave vzame nase in dovoli, da namesto mene, boli želodec njega.  Dolgo sem potrebovala, da sem to ugotovila in mu hvaležno povedala, da mu tega ni treba več početi.

Hvaležna sem mu za vsak trenutek, ko sva skupaj. Brez njega bi bilo moje življenje precej bolj pusto in verjetno nikoli ne bi spoznala toliko ljudi,  med katerimi so nekateri postali moji zelo dobri prijatelji. Je moj največji učitelj brezpogojne ljubezni in sprejemanja in želim si, da bo najino skupno druženje še dolgo trajalo.

Vse najboljše, moj dragi Jack.

A gift of wings

Včasih se znajdem v situaciji, ko me zavrnitve drugih, njihov NE, prizadenejo. Takrat se začnem počutiti kar malo krivo, neustrezno in ne dovolj dobro. Potem se začnem spraševati, kaj sem naredila narobe, da se nekdo noče družiti z menoj, kaj vse moram še spremeniti, da bom dovolj dobra za dotično osebo? In v prizadevanju, da postanem 'dovolj dobra in ustrezna', se skoraj razcefram.

Neskončno hvaležna sem za modrosti kundalini joge, ki mi pomaga, da takšna toksična čustvena stanja premigam in prediham. V tem posebnem stanju sproščenosti, ko sem ter tja, kot darilo, dobim tudi kakšen uvid, sem ugotovila, da odločitve drugih ljudi niso povezane z mano. Njihove odločitve so zaradi njih samih. In zaradi njihovih odločitev, ni potrebno, da  smo prizadeti, da se počutimo, da smo slabi, da nismo vredni. Kajti mi smo taki kot smo, in karkoli se kdo drug odloči, se odloči zaradi sebe in ne zaradi nas.  V bistvu je gledanje na to, da se stvari dogajajo samo zaradi nas, zelo  sebično. Pravzaprav ima vsak človek svoj 'sebični' pogled na svet. Vsak od nas je središče svojega vesolja, v katerem so vsi drugi samo planeti in sateliti, ki krožijo okoli te osebe. In obstaja toliko različnih vesolj, kolikor je ljudi na svetu.

Zadnjič sem, v enem od sproščanj po jogi, zagledala podobo same sebe, kako se bičam po ledvicah. Zdelo se je, kot da ta podoba pripada neki davni preteklosti, v kateri sem se bičala, ker sem se krivila, zato, ker nisem ustrezala, zadovoljila potreb, kriterijev drugih. Ko sem se tej podobi malo bolj posvetila, sem ugotovila, da izhaja iz stare patriarhalne družbe, v kateri so bile ženske popolnoma podrejene moškim. Kadarkoli ženska ni ravnala tako, kot si je zamislil moški, je bila kaznovana, prikrajšana…  Spoznala sem, da moj trud, da želim ugajati,  biti všečna, narediti vse za druge, izhaja iz nezavednega vzorca, da je moška energija tista, ki je glavna in se ji ženska podreja. Še posebej, kadar gre za osebe nasprotnega spola. In da, kadarkoli zavrnitev s strani drugih boli, boli zaradi tega zapisa, ki ga nosim v sebi. In vidim, kako ne glede na to, da zavestno ne mislim o tem tako in se trudim ne delovati tako, vseeno ta vzorec, ta zapis, še vedno globoko živi v meni.  Energijske vzorce svojih  prednikov nosimo v sebi. Zavedam se, da kot ženska, v sebi nosim načine življenja svojih babic, pra babic, pra pra babic…, ki so se podrejale moškim in garale do svoje smrti.  In zagotovo je vzorec podrejanja in garanja, tega, da se ne znamo ustaviti, globoko prisoten tudi v kolektivnem nezavednem. Spoznala sem, kako pomembno je, da ta vzorec sprejmem in ga preobrazim. Ko sem ozavestila to spoznanje, je napetost v ledvicah popustila.

V silnem strmenju, da bi delovala tako, kot deluje moška energija, (nenehno delovanje, tekmovalnost in usmerjenost k dosežkom), sem se izčrpala. Ženska narava je, da se ustavi, da začuti, da diha, da živi, sprejema in ne, da vedno in samo deluje. Začutila sem koliko naravnave na 'go go go', neke nenehne akcije, potrjevanja, je v meni. Kako me to žene, kako se dejansko težko umirim in prosila sem, da začutim tisto, kar je v meni ženskega.

Prav na dan, ko bi imela moja pokojna mami rojstni dan, stara bi bila 79 let, sem od nje dobila prelepo darilo. Začutila sem vso njeno nežnost, milino, občutljivost, ženstvenost, skrbnost,  in neizmerno ljubezen. Začutila sem, kako  mi vse to predaja, kot  darilo za njen rojstni dan. In zato sem neskončno hvaležna. To darilo je tisto, ki sem ga vedno iskala in ga zdaj čutim globoko v sebi in se vsak trenutek vedno znova odločam, da je to tisto, kar želim negovati in živeti. Hvala ti, draga mami.

ZA NOSOM

Ker sem po svoji duši in po nosu že odkar pomnim aromaterapevtka, lahko trdim, da je moj nos moj kompas v življenju. Ljudi, stvari, hrano, zrak, karkoli je okoli mene, voham, mi diši ali pa ne. Ponavadi spoznavamo ljudi predvsem preko tega, kar lahko vidimo, ne zavedamo pa se,  kako pomemben je v našem življenju vonj. Iskreno priznam, da sem sama narejena na nos. V svojega prvega fanta sem se zaljubila zato, ker mi je tako lepo dišal.

Neskončno sem hvaležna svoji prvi učiteljici aroamterapije Annick, ki me je naučila, kako vonj začutiti, kaj ti naredi v telesu, katere spomine prikliče. Naučila me je intuitivno začutiti katero je pravo olje v nekem trenutku zame ali drugega. Kadarkoli sem jo vprašala za nasvet, katera olja priporoča, se je njen odgovor vedno glasil:''Zaupaj svoji intuiciji.'' Thomas Von Rottenburg, moj drugi učitelj aromaterapije, mi je pomagal, da sem se naučila še globlje začutiti aspekte olj.

Vsako eterično olje, vsak vonj, s katerim se srečamo, ima za nas neko sporočilo. Lahko nam diši, smrdi ali pa je nevtralno. Nek vonj lahko v nas prebudi močna čustva. Lahko zaradi tega, ker smo v preteklosti ob prisotnosti te vonjave doživeli nekaj čustvenega. Eterična olja so živa, vsako olje nam odpira določen aspekt nas samih, lahko odpre strahove, ljubezen, višjo zavest, karkoli. Pred kratkim sem  od prijateljice dobila kanček zelo posebnega olja, za katerega sem prvič slišala. Imenuje se hazunta. Menda je to nek grmič, z belimi cvetovi. V to olje sem se takoj zaljubila. Ko sem ga vohala, je v meni prebujal silno nežnost, mehkobo, neko radost in hkrati sem začutila, da mi odpira zavedanje tiste prave sebe, ko na trenutke zlezem spet v kakšen svoj vzorček, film in potem povoham to olje in spet začutim, zakaj sem tukaj, kaj je moja pot in namen. Začutim radost in svetlobo duše, ki je nad vsem tem dogajanjem v trenutku. Ki je nad strahovi, nad žalostjo, nad srečo, ampak je ena taka radost, ki je vedno prisotna. Radost sprejemanja novega, radost, ko se nam odpirajo nova obzorja. Želim si, da bi z vami lahko takole, preko bloga delila ta vonj. Res je lep in če boste imeli kdajkoli priložnost, vam priporočam, da ga povohate in začutite kakšno sporočilo ima za vas. Meni prinaša radost, mir, zavedanje tega kdo sem v resnici, preko omejitev tega telesa, čustev in misli.

Zakaj danes sploh pišem o vonju in eteričnih oljih? Zato, ker menim, da takrat, ko se z njimi iskreno, iz srca povežemo in jim damo priložnost, da nam povedo svojo zgodbo, postanejo naš najboljši prijatelj, učitelj in zdravilec.

DARILO SPREJEMANJA

Razmišljam o tem, kako pomembno je razumeti in sprejeti življenje kot celoto. Celoto moči in nemoči. V  življenju vedno okušamo oba pola, in oba pola, moč in nemoč sta del celote. Nekateri od nas smo blagoslovljeni z boleznijo in lahko naredimo vse, kar je možno, pa vendarle bolezen, oz njeni zametki ostanejo. 

Pred kratkim sem dobila revmatološke izvide, iz katerih je razvidno, da za ohranjanje kvalitete mojega življenja, brez zdravil v tem trenutku žal ne gre. Seveda mi ni bilo lahko sprejeti tega dejstva. Vendar pa sem spoznala, da lahko na dano situacijo gledam kot na poraz ali pa se odločim drugače. Odločila sem se za hvaležnost za izkušnjo, kako je, kadar telo ne zmore samo in zato potrebuje zdravila. Mislim, da prvič v življenju res čutim hvaležnost, da obstajajo zdravila,  čeprav sem zaprisežena zagovornica naravnega zdravljenja. 

Spoznavam kako sta sprejemanje in hvaležnost moč ljubezni, ki ustvarja čudeže. Šele takrat, ko nam neko težavo uspe sprejeti, namesto da pademo v strah pred njo, lahko sprejmemo svojo moč.

Takrat lahko začutimo neskončno milost ljubezni, lahko začutimo sebe kot ljubeče bitje, ki se zaveda vseh svojih aspektov in tudi tega, da jih je v tem življenju tukaj zdaj pomembno izkušati.